Poljub za petdeset let

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 29. oktober 2014 / 10:43

Barka, v kateri Marija - Minka in Mirko Poličar skupaj plujeta petdeset let, je barka zaupanja, razumevanja in ljubezni.

Na misijonsko nedeljo so v farni cerkvi v Naklem praznovali zlato poroko Marije - Minke in Mirka Poličarja. Prav v tej cerkvi sta si pred petdesetimi leti obljubila zvestobo za vse življenje. 19. septembra leta 1964 ju je poročil tedanji župnik Janez Filipič, ki mu je danes posvečen kulturni dom v Naklem. Mirko Poličar se še dobro spominja besed, ki mu jih je župnik položil na srce: »Mirko, kadarkoli pride do krega, popij požirek vode in ga toliko časa zadrži v ustih, da bo zavrel, tačas bo pa tudi jeza minila.« Barka, v kateri skupaj plujeta petdeset let, je barka zaupanja, razumevanja in ljubezni, je poudarila Minka Poličar, soprog je še dodal: »Moč zvestobe sva vedno črpala pred daritvenim oltarjem v farni cerkvi in imela za vzornike za zakonsko življenje svoje starše in katehete, ki so naju vodili po poteh življenjskega elana in trnjevih poti.« Oba povezuje tudi ljubezen do petja. Sta pevca v cerkvenem mešanem pevskem zboru; Mirko poje 68 let, Minka 56 let. Poznata se iz otroških let, oba sta Naklanca. Mirko je dolga leta pel tudi v Vokalnem kvintetu Gorenjci.

Pred petdesetimi leti je bila Minka v belem. Civilno poroko sta imela v Kranju, do večera, ko sta se zaobljubila še cerkveno, sta se s pričama – Mirkova priča je bil njegov brat Janko, Minkina njena sestra Lojzka – peljali na izlet najprej na Brezje, potem na blejski grad in čez Pokljuko do Bohinja. Minkina mama je bila namreč po rodu Bohinjka. »Vozil naju je Lojze Gorjanc, prvi profesionalni zvezni trener smučarske reprezentance Jugoslavije, kasneje tudi zvezni trener za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo v Nemčiji,« se spominja Mirko Poličar; z Lojzetom sta se spoznala pri vojakih. No, nevesto Minko so v Bohinju, kot je star običaj, »ukradli« in še dobro, da jo je Mirko dobil nazaj, saj je komaj tistega leta začel delati in služiti prve dinarje, v Naklem pa je bila pred cerkveno poroko še šranga. Ohcet je bila na domačiji Mirkovih staršev, glasbo so vrteli z gramofona. Mirko je bil presrečen in ganjen, ko so njegovi bolni materi v jeseniški bolnišnici dovolili izhod, da je bila lahko prisotna na sinovi poroki.

Pred petdesetimi leti je bilo vse bolj skromno, a srčno. V zakonu sta se rodila Matjaž in Gregor, zlatoporočenca osrečujejo vnuki Patrik, Aleksandra, Tim in Nik. Družina je povezana, Minka in Mirko mladim rada priskočita na pomoč. Lepo skrbita za dom, vrt, rože okrog hiše, Mirko je zelo spreten v kvačkanju. Ob praznovanju zlate poroke sta nazdravila s cerkvenimi pevci, s svati pa nadaljevala gostijo v Hotelu Marinšek ob zvokih skupine Ultima, citrarja Tomaža Plahutnika in prisluhnila harmoniki, na katero je zaigrala Petra Zupan. Na dan, ko sta se ponovno zaobljubila, bo ostala zapisana v spominu tudi Ave Marija, ki jo je med sveto mašo čudovito zapel Tone Habjan.