Che in Frančišek
V Snovanjih se to pot razgledujemo po Latinski Ameriki. Pa ne le po njenih širjavah in vrhovih, ampak bolj po tistem, kar v njej in z njo počnemo Slovenci in še posebej Gorenjci. Pri čemer ne moremo mimo njenih najbolj markantnih osebnosti, od Che Guevare do papeža Frančiška …
Che je bil ikona svetovnega levičarstva, a to je zdaj že preteklost. Za »levičarja« imajo nekateri zadrti konservativci tudi papeža Frančiška. A od njega ni pričakovati revolucije, pač pa posodobitev Cerkve, v katero je že zanesel sveži veter z Andov.
Spominjam se časov, ko je Chejev plakat krasil steno moje sobe, in bi jo še, če papir, na katerem je bil natisnjen, ne bi preminil. Danes vemo, da ta človek – ikona ni bil tako brezmadežen, kot smo mislili. Marko Jenšterle: »Tudi pri meni doma boste našli podobe Che Guevare, a lahko vsakemu, ki me hoče poslušati, pripravim predavanje o tem, kako je Che tedaj, ko so kubanski revolucionarji zmagoslavno vstopali v Havano, on v bližnji trdnjavi že pobijal politične nasprotnike.« Zadnjič sem na spletu videl filmski posnetek o njegovem obisku v Sloveniji. Bilo je 20. avgusta 1959, ko je med turnejo po Jugoslaviji prišel tudi v Ljubljano; prišel je z Reke (ogled ladjedelnice) in čez Postojno (ogled jame). Zanimiva in po svoje zgovorna je izbira dveh glavnih »atrakcij«, ki so mu jih pokazali: tovarno Litostroj, ponos socialističnega gospodarstva, in Muzej ljudske revolucije … Iz muzeja so šli na kosilo v bližnji hotel Bellevue, ki je bil takrat še ponos ljubljanskega gostinstva.
Dvanajst let za Chejem, 26. januarja 1971, je prišel v Slovenijo še en drug Argentinec, ime mu je bilo Giorgio Mario Bergoglio, bil je pater jezuit in glavni knjižničar na filozofski in teološki fakulteti v predmestju Buenos Airesa San Miguel; v tistem času je bil na študiju v Madridu in si je na poti v Rim vzel dan za obisk Slovenije oziroma Golarjeve družine v Virmašah pri Škofji Loki; prinesel jim je pismo njihovega sina Andreja iz Argentine, ki je bil njegov sodelavec v knjižnici. Gorenjska družina ga je lepo pogostila, seveda tudi z obvezno potico in ga peljala na izlet na Bled in Brezje. Ta zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi prav ta mladi mož 42 let pozneje postal papež Frančišek. Trofejna zgodba, javnosti jo je posredovala naša direktorica Marija Volčjak z objavo v Glasovi reviji Moja Gorenjska.
Gornja odstavka sta le za uvod, zdaj pa k vsebini teh Snovanj. V njih nam Latinsko Ameriko predstavlja naš sodelavec Marko Jenšterle, ki je gotovo eden najboljših poznavalcev spodnjih dveh tretjin Amerike v Sloveniji. Naredila sva obsežen intervju čez štiri strani, ki pa ni nič predolg; lepo se bere, iz njega res veliko izvemo. Med drugim sem ga vprašal, kaj je takega, kar bi se Slovenci lahko naučili od Latinoameričanov – in ne le od tistih v ZDA. Takole je odgovoril: »Veliko je tega. V tem trenutku bi vsekakor pri njih lahko pogledali, kako se pride iz krize. Njihove krize so bile hujše od te, ki jo doživljamo v Evropi, a so se vsakič znova postavili na noge. Problem pri nas je prepričanje, da se nam kaj hudega ne more zgoditi. Evropa na krizo ni bila pripravljena, v Latinski Ameriki pa nanjo mislijo tudi tedaj, ko jim gre dobro. Ljudje imajo tako že izdelane obrambne mehanizme. Druga stvar je njihovo veselje nad življenjem. Mi stalno nekaj tarnamo in se pritožujemo, čeprav nam je veliko bolje kot njim. Oni pa se zavedajo vsakega dobrega trenutka in ga znajo živeti v vsej njegovi polnosti. Slovencem bi rad predstavil tudi temeljno misel njihove dolžniške filozofije, ki je zdaj, ko rešujemo banke, še posebej pomembna. Glasi se tako: 'Če ti dolgujem sto dolarjev, je to moj problem. Če sem ti jih dolžan milijon, pa tvoj.' V tem je čista resnica.«
V evropskem in svetovnem kontekstu smo tudi Slovenci »južnjaki«. »Stereotip juga je znan v vseh družbah. Tudi Slovenci smo bili in smo za severni del Evrope še vedno njen jug, kar lahko začutimo takoj, ko prestopimo mejo. Urugvajski pesnik Mario Benedetti je nekoč napisal pesem 'Tudi jug obstaja', njegov sonarodnjak slikar Joaquín Torres García pa je narisal narobe obrnjeno Južno Ameriko in zraven dopisal: 'Naš sever je na jugu!'« Tako to reč povzame Marko v članku na drugi in tretji strani, v katerem izpostavi izjemni uspeh, ki so ga na oni strani oceana, med ameriškimi »južnjaki«, doživeli slovenski gledališčniki, med njimi je bilo tudi Prešernovo gledališče iz Kranja. – Na zadnji strani pa napiše še zgodbo dveh Tinetov Debeljakov, očeta in sina, seveda tako, kot je to zgodbo doživel on.
Che je bil ikona svetovnega levičarstva, a to je zdaj že preteklost. Za »levičarja« imajo nekateri zadrti konservativci tudi papeža Frančiška. Od njega ni pričakovati revolucije, pač pa posodobitev Cerkve, v katero je že zanesel sveži veter z Andov. Latinska Amerika pa dejansko postaja vse bolj leva, a spet ne v marksističnem smislu. Ikona nove, sveže in avtohtone levice je urugvajski predsednik José Mujica, nekdanji urbani gverilec, pripadnik legendarne skupine Tupamaros. »Vsega skupaj je 15 let preživel v zaporih, od tega nekaj let v samici, kjer se je pogovarjal z žuželkami, da je ohranil bistro glavo. A danes do nekdanjih nasprotnikov ne goji nobenega sovraštva. Živi skromno v svoji hiški, nosi preprosta oblačila, vozi starega hrošča, večino predsedniške plače pa vsak mesec nameni za humanitarne namene. Pri vsem tem uživa izjemno podporo tako doma kot v tujini. Urugvaj je najbolj liberalna država v Latinski Ameriki. Pred kratkim so legalizirali marihuano in omogočili poroko istospolnim partnerjem. Meni je ta država blizu tudi zato, ker sem v njeni zgodovini našel precej primerjav s Slovenijo.« Več o vsem tem na naslednjih straneh. Berite, pojdite z našim časopisom v Latinsko Ameriko.