Mednarodno sodelovanje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 11:49

Pred 15 leti sva kupila parcelo, na kateri danes stoji naša hiša. Istočasno se je prodajala še sosednja hiša. Ko prihajaš v novo okolje, je pravzaprav vse nepredvidljivo. Že menjava službe je stresna, preselitev v novo hišo na vasi pa prinese veliko veselja, hkrati pa cel kup negotovosti. Zato sem bil nemalo presenečen, skoraj šokiran, ko sem izvedel, da so sosednjo hišo kupili Črnogorci. Kasneje me je bilo sram, da sem si dovolil takšne strahove in pomisleke. Še toliko bolj, ker dejansko nikoli nisem imel slabih izkušenj z ljudmi, ki so prišli s trebuhom za kruhom iz nekdanjih republik Jugoslavije. Očitno sem imel preveč negativnih informacij o teh ljudeh, katerih življenjskih zgodb sploh ne poznam od blizu. Kot študent sem med počitnicami večkrat delal v Nemčiji in vem, kako hudo je delati in živeti v drugačnem kulturnem območju daleč od doma. Karkoli narediš in kakorkoli uspeš, si na koncu še vedno tujec. Tudi če uspeš v poklicu, te sprejemajo najprej zaradi družbenega ugleda ter denarja in miniti mora res veliko časa, da te ljudje v celoti vzamejo za svojega. In da padejo vse miselne ovire, ki jih imamo v glavi.

No, naše »sosedovanje« je od samega začetka prijetno. Brez kakršnihkoli modrih čelad. Verjetno nam je bilo lažje, ker smo skoraj istočasno prišli v lepo vasico blizu Kranja in tako smo vsi bili prišleki. Normalno je, da smo si počasi zgradili zaupanje. V 12 letih nismo imeli nobenega prepira, še najmanj zaradi kulturnih in verskih razlik. Čutim pa obojestransko spoštovanje. Saj pravzaprav ni razloga, da se ne bi spoštovali in si pomagali, kadar je to pač potrebno. Ko gremo na morje, jih prosim, če malo pogledajo hišo, ko gredo oni v Črno goro, jim včasih praznim poštni nabiralnik. Gospa je vrhunska vrtnarka – specializirana za paradižnik, papriko, feferone in maline. Mojci spomladi da sadike. Meni pa reče: Ma, Janez, ti samo vzemi, kar rabiš, in nič ne sprašuj. Doma imamo koš. Sosedov fant večkrat pride in z najinima sinovoma igra košarko. Oni dan sem bil prisoten še jaz, poklical sem gospoda soseda in smo imeli mednarodno tekmo s smehom in rezultat, ki ni bil pomemben.

Priložnosti, da gradimo dobre odnose, imamo vedno in povsod dovolj. Odprtost do ljudi nam pomaga presegati našo ozkost, ki smo si jo ustvarili, so nam jo dali ali ki nam jo vsiljujejo oblikovalci javnega mnenja. Vedno se lahko odločimo, da se bomo imeli lepo s sosedi. Res ne vidim razloga, da ne bi bil vesel vseh sosedov. Jaz imam vse rad. Vsak ima svoje življenjske izzive in dobro je, če si v reševanju le-teh pomagamo. Najmanj, da eden drugega povprašamo, kako smo, in da se spoštljivo poslušamo. Pri tem prijaznost nikoli ni odveč. In nikogar ni treba prositi, da si lahko prijazen. A ti to čudovito. Preprosto si prijazen. Do kogarkoli. Še najbolj in najprej pa bodimo prijazni do sebe in se ne obtožujmo, kaj smo in česa nismo naredili. Krivda in samoobtoževanje ne rešita ničesar. Spet moramo zapisati, da smo za lastno življenjsko držo odgovorni samo mi sami.