Bralna srečanja

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 22. oktober 2014 / 10:58

V kranjski knjižnici se že 13 let srečujemo bralci ob prebranih knjigah. Druži nas veselje do branja in predvsem pogovor o knjigah. Vsak bere knjigo s svojega stališča, tako kot je tedaj razpoložen, ranljiv in navdušen. Pogosto prebereš dobro knjigo, pa nimaš nikogar, ki bi mu o tem kaj povedal. Še Janeza težko prepričam, naj prebere kakšno našo knjigo. On pač bere svoje knjige. In tako kramljamo, se čudimo in se bogatimo. Samo različni pogledi nas bogatijo. Če si upamo biti iskreni in povedati svoje mnenje, smo najbolj pristni. Pregovor pravi, da smo ljudje najbolj smešni takrat, ko želimo biti tisto, kar nismo. Torej moram najprej odkriti, kdo sem? Res je, da smo večinoma ženske, čeprav pridejo tudi moški. Res je tudi, da je več starejših kot mlajših, ampak smo vseh starosti. Medgeneracijsko je danes zelo oguljeno, vendar smo v pogovoru o na primer maturantski knjigi res zbrani bralci vseh starostnih skupin in tedaj resnično vsi pridobivamo. Mladi, pogled in izkušnje starejših, starejši, iskrivost in živost mladih. Kako so gospe ponosne, ko na radiu slišijo, maturanti pišejo esej. »Po kuhinji sem hodila z dvignjeno glavo. Jaz sem to knjigo prebrala in o njej razpravljala,« pravijo dame. Tudi letos bomo brali Otroštvo. Srečujemo se vsako tretjo sredo v mesecu od oktobra do maja, gremo tudi v gledališče in ogledamo si film. In tako se človek, ne da bi vedel in čutil kakršen koli trud, izobražuje. Vseživljenjsko. Na letošnjem prvem srečanju smo na literarnem zemljevidu pobarvali Katalonijo, prvenec mlade avtorice Marie Barbal, Kamen v melišču. Knjiga je spomenik neskončni vrsti žensk, ki imajo v življenju vlogo statista, nemega opazovalca. Tistim, ki pustijo, da o stvareh odločajo drugi. Kjer se vse zgodi brez da bi jih kdo kaj vprašal, brez izbire. Pa je bila Conxa (glavna junakinja) tudi srečna. Vendarle si je sama izbrala moža, ki ga je imela rada. Potem ko so moža v španski državljanski vojni ubili, se je vdala. Življenje je zanjo izgubilo barvo. Preselili so se v Barcelono. Barcelona je urjenje v molčanju in vztrajanje v molku, je ne poznati nikogar, je hiša, kjer okna gledajo na stopnišče in na pomožno dvigalo. Takšno zgodbo bi našli v kateremkoli podeželskem okolju v času 20. stoletja. Morda me je prav zato pritegnilo, ker sem prepoznala daljne sorodnike, kot so pripovedovali starši in stari starši, gledala podobno oguljene slike in zgodbe. Knjigo sem prebrala dvakrat. Pravimo, da je to ena od pravic ali privilegijev bralca. Lahko knjigo odložiš. Pogosto krožkarji knjigo po pogovoru dojemajo drugače. In neredko jo berejo še enkrat. Pravzaprav sem hlastala za podatki, kje je vas v Pirenejih, o zgodovini Katalonije, o revoluciji. To je tisto, kar me žene, spodbudi radovednost, da iščem naprej. Domov sem prišla zadovoljna, srečna, da berem, si utrgam trenutke zase, o prebranem debatiram in se učim. Kot da tega že nimam dovolj doma in v šoli. V knjižnici sem prostovoljka in sem neskončno bogata.