Ponovno srečanje

Mladim se ne sanja, kako smo živeli, 2. del

''S pokonci dvignjeno glavo sem korakala naprej in ko sva si z žensko stali iz oči v oči, sem ji pokazala hčerko, sama kost in koža jo je bila, ter ji z zlomljenim glasom povedala, kaj so mi svetovali za njeno preživetje. Takrat pa je ženski postalo malo nerodno, nekaj je zamrmrala in se mi umaknila. Buče so rasle zadaj za hlevom, okoli kupa gnoja. K meni je pristopil mlajši moški, kasneje sem izvedela, da sodi k družini. Še danes vidim otroka, kako je odpiral nebogljena usteca!''

Elizabeta potem nadaljuje s svojo zgodbo: ''Si predstavljate, da vas napodijo iz lastne hiše, vam jo dobesedno ukradejo, in potem ko v njej zaživijo drugi, po spletu okoliščin znova pridete na obisk? To je grozljiv občutek! Več stoletij, ne le desetletij, so moji predniki varovali ognjišče in ga nedotaknjenega prenašali iz roda v rod. Novi lastniki so s stene sneli njihove podobe, tudi ''bogkovega kota'' ni bilo več. Oskrunili so ga in odstranili. Ne morem opisati, kako me je bolelo srce! Na srečo je bila skrb za malčico močnejša, ker drugače bi se mi zmešalo od hudega. Zelo sem bila hvaležna, ko mi je Peter (tako je bilo ime domačemu sinu) prišel povedat, da lahko prespim na peči. Zunaj se je že mračilo in pot do doma bi bila predolga. Vseeno mi je bilo nelagodno, saj je mož pričakoval, da se še isti dan vrnem domov. Ker pa sem bila utrujena, sem rade volje sprejela povabilo. Njegova mama mi je prinesla celo večerjo in jo brez besed postavila na mizo. S seboj nisem imela nobenih plenic, ko sem bila sama, sem slekla majico in zavila otroka vanjo. Ponoči se je še večkrat prebudila, dala sem ji bučkin sok, ki ga je hlastno popila. Da ne bi jokala, sem ji ponudila prsi. Četudi se mi je zdelo, da v njih ni več mleka, je ubožica vlekla, ko se je utrudila, je zaspala. Po dolgem času sem tudi sama zatisnila oko. Naslednje jutro mi je gospodinja ponudila koruzne žgance, Peter pa se je ponudil, da zapreže konje in me odpelje del poti. Priznam, ni mi bilo prijetno, saj bi morali biti moji ''sovražniki'', a sem le prikimala. Kmalu sem ugotovila, da je Peter zelo prijeten sogovornik. V partizanih je bil ranjen, krogla mu je poškodovala zgornji del noge. Če sem iskrena, ga sploh nisem dobro poslušala, saj sem se posvečala hčerki, ki mi je spala v naročju. Peter me je peljal skoraj do novega doma. Lepo sva se poslovila, kot bi bila že stara znanca. Ko se je sklonil do moje hčerke, je žalostno zamrmral, da se boji, da pa on ne bo nikoli imel otrok. Njegove besede so me začudile, a so šle mimo mene, ker se mi je mudilo domov,'' z nostalgijo opisuje takratne mimobežne dogodke.

Elizabetina družina je bila zelo iznajdljiva in sposobna, zato so se tudi v nemogočih razmerah, ko so ostali brez vsega, znašli. Z odpovedovanjem in vztrajnostjo so zbrali dovolj denarja, da so kupili zapuščeno kmetijo. Elizabetin mož, ki je bil še najbolj podjeten, je predlagal, da bi del kozolca zaprli in ga preuredili v prostor, v katerem bi lahko organizirali poroke. Ata se je ideji z vsemi štirimi upiral, a ne za dolgo. Od blizu in daleč so prinašali domov stare mize, klopi in stole – vse tisto, kar so mnogi vozili na smetišče, ker so želeli domačije preurediti in odstraniti vse, kar jih je spominjalo na preteklost. Elizabeta, ki je verjela v čudežno moč domačih napitkov, jih je izdelovala iz kislega zelja, buč, zelene, borovnic, drnulj. Medtem ko jih je prodajala od vrat do vrat, je širila tudi glas, da lahko mladi pari pri njih poceni in kvalitetno organizirajo poročno slavje.

''Za tiste čase smo postali zelo znani in celo slavni. Nekoč smo se znašli celo v časopisu. Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi vmešal ta prekleti denar. Dokler ga nismo imeli, smo se v družini zelo dobro razumeli med seboj, bili smo tesno povezani, pomagali smo si. Kakor hitro ga je bilo preveč, smo se začeli prepirati, kdo ga je dobil premalo in kdo preveč. Družinske zdrahe smo pripeljali tako daleč, da se je mož odločil, da gremo na svoje. Dobila sva nekaj denarja, a ne zadosti, da bi z njim lahko naredila kaj pametnega. Hčerka je začela obiskovati osnovno šolo, mož se je moral zaposliti v tovarni, jaz pa sem ostala doma, pletla sem, šivala, izdelovala predpražnike iz ličja. Z možem sva se začela vedno bolj odtujevati, saj sem ga krivila za sovraštvo, ki je vzniknilo v moji družini. A ker nisem imela kam zbežati, sem držala jezik za zobmi, potrpela in mižala, ko so mi začeli nositi na nos čenče, da ima druge ženske. To so bili časi, ko je bila ločitev nekaj najbolj sramotnega, kar si je bilo misliti. Saj bi lahko šla delat, a kdo bi pazil na hčerko, ki je bila še zmeraj bolj rahlega zdravja? Preveč mi je pomenila, da bi se igrala z njenim življenjem. Nekoč me pot zanese v Domžale. Tam je živela neka gospa, ki je pri meni redno kupovala zelnico in borovnice, ker je bila prepričana, da jo eno in drugo ohranja pri življenju. Dopolnila je osemdeset let, kar je bila za tiste čase kar lepa starost. Povabljena sem bila na slavje in ker hčerke nisem imela kam dati, je odšla z menoj. Mož seveda ni hotel iti, saj je imel druge opravke. Saj ne boste verjeli, koga sem tam srečala! Petra! Sprva ga nisem niti poznala, saj je bil že skoraj plešast, pustil pa si je rasti tudi brke. Šele čez nekaj časa, ko gospa, ki me je povabila, navdušeno razlaga prisotnim, da s svojimi napitki delam čudeže, dvignem pogled in takrat se ujamem z njegovimi očmi. Nasmehne se mi, pa še nisem vedela točno, kam naj ga dam. Prej, preden sem se poslovila, pa me le ogovori in se mi predstavi. Bolj kot mene je bil vesel hčerke. Zdelo se mu je strašno imenitno, da je ostala živa. Ko jo je nazadnje videl, je tehtala komaj šest kilogramov! Dava si roki in si izmenjava nekaj vsakdanjih besed. Ne vem, zakaj, toda bilo mi je toplo pri srcu. Moram pa kar takoj povedati, zakaj. Doma sem nenehno doživljala hlad, kar je bilo po eni strani razumljivo. Starši so se pehali za preživetje in niso imeli časa, da bi se ukvarjali s čustvi, kaj šele, da bi jih delili z otroki. Mož, s katerim sem se poročila, je bolj kot name računal na posestvo, ki smo ga potem izgubili. Po rojstvu hčerke, ki se je je zaradi njene bolehnosti prej bal, kot jo imel rad, nisva več spala skupaj. Mož in žena sva bila le na papirju. Peter pa je kot prvi človek v mojem življenju pokazal, da se mu zdim vsaj malo zanimiva. Žal se je prvo navdušenje hitro umaknilo globoki žalosti. Zavedala sem se, da si njegovih toplih besed ne smem jemati k srcu. V bistvu je bil moj sovražnik, po drugi strani se za poročeno žensko, kakršna sem kljub vsemu bila, ni spodobilo, da bi se spogledovala z drugimi moškimi.''

''Na vlaku mi je hčerka zlezla v naročje, jaz pa sem zaprla oči in jokala. Na minutko, ko je Peter držal mojo roko v svoji, bi večina žensk že zdavnaj pozabila, saj res ni bila nič posebnega. V življenju sva se srečala dvakrat, obakrat v čudnih in meni nenaklonjenih okoliščinah. A že to, kako sem si njegov pogled v oči vzela k srcu, je bilo dovolj zgovorno ter me prepričevalo, da hrepenenja po toplini in naklonjenosti niti hude preizkušnje niso mogle nikoli zatreti.''

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Mularija / torek, 22. december 2009 / 07:00

Starši igrali za otroke

V vrtcu v OŠ Jakoba Aljaža v Kranju so starši pred kratkim presenetili otroke z igro Snežaki korenjaki, ki so jo uprizorili v prostorih šole.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / sobota, 9. marec 2024 / 18:10

Ohranjajo spomin na generala

Društvo generala Rudolfa Maistra iz Kranja se z ohranjanjem spomina na boje za severno mejo dejavno vključuje v praznovanje leta generala Maistra.

Kronika / sobota, 9. marec 2024 / 18:09

Največ nesreč ob petkih

Kranj – Gorenjski policisti so letos obravnavali 287 prometnih nesreč (lani 294), so sporočili iz Policijske uprave Kranj. Ena (lani tri) oseba je v prometni nesreči umrla, šest (lani osem) je bilo...

Preddvor / sobota, 9. marec 2024 / 18:08

Novi predsednik društva

Bašelj – Turistično druš­tvo Bašelj je eno od dveh turističnih društev v občini Preddvor. Sredi februarja je imelo občni zbor, na katerem je bila predvidena tudi izvolitev novega predsednika, saj j...

GG Plus / sobota, 9. marec 2024 / 18:07

Ko otrok zboli za rakom (4)

Luka Omerzuja je boj z rakom spremenil, tako kot celotno njegovo družino.»Živim dan za dnem, se ne oziram nazaj in ne poskušam vplivati na potek svoje prihodnosti. Med boleznijo sem spoznal,...

Šenčur / sobota, 9. marec 2024 / 18:06

Gregorčki bodo zaplavali tudi v Hotemažah

Hotemaže – Vaška skupnost Hotemaže bo praznik sv. Gregorja zaznamovala v ponedeljek, 11. marca, z začetkom ob 18. uri, ko bodo po starem gorenjskem običaju že 16. leto zapored »vrgli luč v vodo«, g...