Vroče afere in hoja po tankem ledu

Ko je Stranko Mira Cerarja (SMC) zapustil Bojan Dobov­šek, je predsednik Miro Cerar mogoče koga še prepričal, da to za vrste njegove stranke ne pomeni bistvenega pretresa, ko pa je tik pred lokalnimi volitvami v Mariboru izgubil kar 41 članov, je bil to jasen signal, da se v SMC dogaja nekaj resnega. Maribor je za republiško politiko od nekdaj nevarno polje, zato ni prav nič čudnega, da je v drugem največjem slovenskem mestu na politične mine začel stopati tudi Miro Cerar. Prah po izstopu 41 članov se še ni polegel, ko so mediji predsedniku servirali novo vročo afero. Dva dni pred lokalnimi volitvami so mu pokazali, da njegov mariborski kandidat za župana ni neomadeževan. Linč je bil toliko bolj agresiven, ker je sam predsednik vlade v zadnjem času v razmerju do novinarjev pokazal veliko nespretnosti.

Cerar je pravnik in pravnoformalno je bil njegov mariborski kandidat za župana Anton Kranjc res čist. Njegove nekdanje grehe so mu izbrisali in zdaj lahko v vsakem trenutku dobi potrdilo o nekaznovanosti. Ampak ena stvar je pravna formalnost, nekaj povsem drugega pa je morala. Ker je Miro Cerar kot pravnik v svojih političnih nastopih izpostavil moralo, je sam začel topiti led, po katerem hodi. Ko so novinarji pri Antonu Kranjcu izbrskali njegovo preteklost, bi jo slednji mirno lahko priznal in dodal, da je grehe odslužil. Namesto tega je začel ovinkariti in govoriti nekaj povsem drugega, s čimer je samo še prilival olja na ogenj. Resda je zdaj že izstopil iz stranke, vendar je njegov primer pokazal, da ima Cerar očitno okoli sebe precej ljudi, ki jih ne pozna in so se nanj nalepili iz nekih povsem osebnih interesov.

Za Cerarja bi bilo veliko bolje, če se njegova stranka volitev s kandidati za župane sploh ne bi udeležila. Zdaj tako ali tako niso dobili nobenega. Cerar bi lahko povedal, da je za organizacijo tega nastopa premalo časa, tudi zato, ker ga čakajo pomembne naloge v vladi. Navsezadnje je bilo že v naprej jasno, da mu v dveh največjih mestih – Ljubljani in Mariboru – ne bo uspelo, z vsemi drugimi občinami pa bi se država tudi kasneje lahko normalno pogovarjala in za župana ne po­trebuje predstavnika zmagujoče stranke državnozborskih volitev.

Rezultati volitev so spet pokazali na poraz klasičnih strank, saj so večinoma zmagovali neodvisni kandidati s svojimi osebnimi imeni ali imeni njihovih predlagateljev. Stranke z imeni njihovih predsednikov so že postale poseben fenomen. Pri njih volivci ne vedo več, kakšen program zastopajo, bolj od tega je pomembna predsednikova javna podoba. Na tak način je v politiko vstopil tudi Miro Cerar, zdaj pa se je pokazalo, da je njegova stranka še vedno nekaj zelo neotipljivega. SMC na terenu skoraj ne obstaja oziroma se šele postavlja, pri tem pa ima njen prvi človek resne težave, saj se mu pridružujejo nepreverjeni in nezanesljivi pristaši, ki so v njegovi zmagi začutili priložnost zase, predsednikova in njihova morala pa jih pri tem ne zanimata.