
Portreti dosežkov
»Moje osnovno poslanstvo je dobro voditi Merkur, uresničevati postavljene cilje in prek njih ohranjati oziroma še naprej krepiti položaj doma in na tujih trgih. Merila uspeha so predvsem poslovni rezultati, zadovoljni kupci, lastniki, poslovni partnerji in zaposleni. Izpolnjevanje njihovih pričakovanj je moja poglavitna naloga in nagrada. Če pa uspešno delo opazijo tudi drugi, ki z Merkurjem niso v vsakodnevnem stiku, sta zadovoljstvo in veselje še toliko večji. Ta nagrada pravzaprav pomeni potrditev, da je Merkur močno vpet v širše slovensko okolje in da je naše delo vidno tudi pri tistih, ki z nami neposredno ne poslujejo. Priznanje bo seveda dobilo sebi primerno mesto v moji pisarni in me bo opominjalo kot zaveza, da je treba podeljeno zaupanje uresničevati še naprej. Pravzaprav je to priznanje prineslo tudi breme odgovornosti. V Merkurju si ne moremo privoščiti, da bi v prihodnosti delali slabše, saj bi s tem razočarali tiste, ki so nam zaupali in priznanje tudi podelili. Le z dobrim delom vseh 3000 zaposlenih v Skupini Merkur se nam je s prek 140 milijardami tolarjev prometa uspelo prebiti med prvih pet največjih slovenskih podjetij in le skupaj smo v zadnjih petih letih lahko več kot podvojili prodajo ter tržni delež v Sloveniji.«
Gornje besede je januarja 2004 za Glas gospodarstva izrekel Bine Kordež, takratni predsednik uprave Merkurja, potem ko je za leto 2003 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) »za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke«. Kot vemo, se je v naslednjih letih navedenim besedam izneveril (morda celo v dobri veri) in zdaj je, kjer je. Njegov osebni pohlep je bil močnejši od zavzetega dela v dobro družbe Merkur. Sicer pa je v monografiji z naslovom Potreti dosežkov v gospodarskem razvoju Slovenije še veliko podobnih primerov vrhunskih menedžerjev, ki so bili za svoje delo nagrajeni, potem pa so svoje družbe vodili v prepad ali na njegov rob; mnogi so zdaj v preiskovalnih ali sodnih postopkih, nekateri že v zaporu. No, resnici na ljubo: v tej reprezentativni knjigi je kljub vsemu več dobrih kot slabih zgledov. Pregled nagrajenih direktorjev in njihovih družb pokaže, da je med njimi veliko gorenjskih. Vsaj enega pogrešam. Med nekdanjimi tremi čevljarskimi giganti je bila Planika nagrajena dvakrat (Milica Ozbič, 1975; Anton Gros, 1992), Alpina enkrat (Tomaž Košir, 1988), nikoli pa največji med njimi – Peko! Si Janez Bedina in Franc Grašič nista zaslužila te nagrade?