Direktor, ki dela »na dolge proge«

Upravni odbor Združenja Manager je za managerja leta 2014 imenoval Tržičana, direktorja papirnice Količevo Karton Branka Rožiča, ki je podjetje v devetnajstih letih vodenja popeljal do odličnih poslovnih rezultatov.

Papirnica na Količevem letos praznuje že 94-letnico ustanovitve, po številnih vzponih in padcih pa družba zadnjih devetnajst let, odkar jo vodi Branko Rožič, doživlja nov razcvet. Je ena od šestih slovenskih papirnic in najuspešnejša, deluje pa v sklopu mednarodnega koncerna sedmih tovarn, ki jih vodi avstrijski lastnik, družinsko podjetje Mayr-Melnhof. »Priznanje manager leta me je pozitivno presenetilo, predvsem zato, ker prihajam iz papirne industrije, ki nikoli ni bila v žarišču pozitivnih dogajanj. Zdi se, da v veljavo znova prihajamo direktorji, ki delamo na dolge proge, kot radi rečemo. Na priznanje sem ponosen,« nam je povedal Branko Rožič, ki se je izkazal za resnega, a prijetnega sogovornika.

Priznanje manager leta vam je bilo podeljeno za odlično vodenje družbe Količevo Karton, ki ste jo prevzeli pred skoraj dvajsetimi leti. V kakšnem stanju je bila takrat papirnica?

»Pred devetnajstimi leti je bilo podjetje v italijanskem lastništvu. Imelo je 386 zaposlenih, letno so izdelali okoli 80 tisoč ton kartona, poslovno pa so stali precej šibko, saj so po privatizaciji v letu 1992 vseskozi beležili visoko izgubo. Razlogov, zakaj družba ni poslovala dobro, je bilo več. Kar nekaj repov se je vleklo iz konca osemdesetih let. Papirnica je bila leta 1991 celo pred stečajem, pestili so jo dolgovi in pa izguba jugoslovanskih trgov, kjer je že takrat prodala polovico svojih izdelkov; z novimi izvoznimi trgi tega primanjkljaja ni bilo mogoče tako hitro nadomestiti. Šlo je za precej klasično zgodbo naše industrije – produkt je sicer bil, tehnologija za silo, organizacija pa slaba … Italijanski lastniki so zavihali rokave, a uspeha ni bilo. V treh letih so zamenjali dva direktorja, ko sem začel jaz, so bili precej obupani …«

Podjetje je imelo takrat 43 milijonov evrov prometa in 2,6 milijona evrov izgube, lani pa je promet presegel 140 milijonov. Kako vam je to uspelo?

»Usmerili smo se v tri sklope – z danim produktom na globalnem trgu narediti maksimalno, torej agresivno prodajati tam, kjer so prodajni učinki najvišji; znižati stroške pri nakupu materiala, pri storitvah in prevozih ter zvišati produktivnost in izboljšati organizacijo dela. V prvi fazi smo skušali več narediti z manj ljudmi, zato smo na začetku število zaposlenih še zmanjševali. Lastniki so mi dali povsem proste roke, imel sem vso njihovo podporo. S širšo ekipo smo stvari zastavili in naredili. Izkoristili smo vse vzvode poslovanja, ki jih procesna industrija omogoča za dosego stabilnega poslovanja. Ko je papirnica v letu 1998 prišla v 100-odstotno last koncerna Mayr-Melnhof, smo še večjo pozornost namenjali kakovosti, prenovi produktov in seveda povečali investicije.«

Po izobrazbi ste strojni inženir, poklicno pot pa ste začeli kot vajenec in vzdrževalec v nekdanjem Tokosu, kjer ste bili nato tudi direktor. Je industrijo sploh mogoče dobro voditi brez tovrstnih delovnih izkušenj?

»Prakse po svetu so različne. Pravila, kaj naredi dobrega managerja, ni, zato ne morem trditi, da so moje izkušnje na različnih delih pogoj za uspešno vodenje podjetja, četudi v industriji. Dobrega managerja naredi osebnost, strokovna kompetentnost, osebni cilji, motivacija ... Čeprav so meni vse dotedanje delovne izkušnje zelo pomagale. V to hišo namreč nisem prišel kot nekdo, ki je kot direktor nepopisan list ali celo sporen, ampak kot človek, ki je na svojih prejšnjih delovnih mestih že lahko nekaj pokazal. In to veliko šteje! Kot svoje prednosti vidim poznavanje tehnike, ekonomije in delovnih procesov, pa tudi vztrajnost, nedvoumen in pošten odnos do ljudi …«

Količevo Karton je danes najuspešnejša slovenska papirnica. Kaj vse proizvajate in kdo so vaši kupci?

»Na Količevem proizvajamo premazne kartone, iz katerih se izdelujejo škatle, ki jih potrošniki lahko vidimo na policah trgovin, lekarn ... Prodajamo doma (naša največja kupca sta Krka in Lek) in na sedemdesetih tujih trgih. Naši najmočnejši trgi so seveda evropski, italijanski, poljski, bolgarski, egiptovski …, pa tudi bolj oddaljeni, kot so Mehika, Avstralija, Vietnam … Prisotni smo po celem svetu, v tujino pa je papirnica naravnava že od nekdaj, saj je s tem vzdrževala vsaj za silo produktno konkurenčnost. Trenutno smo ena redkih papirnic v Evropi, ki ima širok proizvodni program, saj dela kartone iz reciklirnih vlaken, torej iz starega papirja, in iz svežih vlaknin, torej celuloze in lesovine.«

Ali za surovino uporabljate slovenski les?

»Letos v pretežni meri res. Zaradi žledoloma je ponudbe celo preveč in moramo les tudi odklanjati. Sicer pa ga večinsko uvažamo, ker ga v Sloveniji ne uspemo kupiti dovolj, a ne zato, ker bi bil prirast iglavcev premajhen, pač pa zato, ker je šel naš sortiment, brusni les, skupaj z hlodovino pretežno v Avstrijo. Upam, da se bo ta trend obrnil. Več bo nujno narediti na spremembi gospodarjenja z gozdovi in predvsem v zasebnem sektorju – ta predstavlja 78-odstotni lastniški delež z več kot 400 tisoč lastniki – kjer brez oblik zadružništva ali združevanja trajnostni razvoj ne bo dosežen. Če se bo naš sistem gospodarjenja z gozdovi spremenil v moderen evropski način, bo tudi več možnosti za ponovno vzpostavitev lesnopredelovalne dejavnosti. Letno sicer za celotno proizvodnjo porabimo 180 kubičnih metrov lesa, 15 tisoč ton celuloze in 120 tisoč ton starega papirja.«

Kako pa je z odkupom starega papirja?

»Šolske akcije potekajo preko zbiralcev, kot sta Surovina ali Dinos, mi smo ga prenehali odkupovati pred leti, ko je prišla v veljavo sprememba dohodninskega zakona, saj bi morali za vsak odkup od fizične osebe odvajati akontacijo dohodnine, to pa ni bilo dobro sprejeto. Zdaj stari papir lahko oddate v naš zabojnik pred tovornim vhodom, ki se hitro napolni, čeprav je oddaja brezplačna.«

Koliko ima družba danes zaposlenih?

»Zaposlenih je 365, s tem da smo v zadnjih petih letih to število povečali za deset odstotkov. Ocenjujem, da bomo rahel trend naraščanja števila zaposlenih ohranili tudi v prihodnje.«

V kaj vse ste zadnja leta vlagali?

»Naša vlaganja v normalnih investicijskih letih obsegajo od šest do osem milijonov evrov letno, v primeru večjih projektov pa še neprimerno več. V letu 2012 smo tako investirali v prenovo kartonskega stroja, pri čemer je investicijska vrednost obsegala 46 milijonov evrov. Vlagamo prvenstveno v prenovo tehnologije, ekologijo, zagotovitev novih kapacitet, avtomatizacijo … skratka, vse tisto, kar potrebujemo, da smo prišli z 80 tisoč ton izdelkov leta 1995 do 245 tisoč ton izdelanih premaznih kartonov leta 2013, torej na kar trikratno povečanje.«

V času vašega vodenja papirnice je družba zamenjala že tri tuje lastnike. Kakšne so vaše izkušnje s tujim lastništvom naših podjetij in delom v mednarodnem koncernu?

»Moje izkušnje na tem področju so dobre. Negotovost, strah pri zaposlenih v primeru prodaje podjetij tujcem je nekaj normalnega, a vse je odvisno od tega, v kakšnem poslovnem položaju je podjetje, ki se prodaja. Če je v dobrem, se po prodaji ne zgodi nič spektakularnega, takšno je denimo moje mnenje o prodaji Heliosa. Na nivoju posameznika pa je lahko druga zgodba, tu mora vsak pri sebi preveriti, kje se v organizaciji nahaja in kaj je njegova dodana vrednost oz. kako se umešča v nove, po prevzemu verjetno spremenjene cilje. Tujci po navadi pošteno plačajo in želijo čim prej povračilo investiranega denarja, dobičkonosnost je torej zelo visoko na prednostni listi. Odvisno od tega, ali gre za strateške ali portfeljske lastnike, vsi prinašajo dobre prakse dela in organiziranosti, visoko stopnjo kontrole procesov in zmanjšanja neučinkovitosti v podjetju.«

Kje bo papirnica Količevo Karton čez deset let?

»Dlje, kot je danes. Gremo v smer, ki smo jo začrtali in jo bomo tudi v prihodnje utrjevali. Prav nič me ne skrbi za njeno prihodnost. Naša rast bo predvidoma zmerna in stalna, z inovacijami in tehnološkimi prenovami pa bomo, tako kot do sedaj, zagotavljali, da bomo stabilen in zaupanja vreden posloven partner. Bodo pa premazni kartoni tudi v bodoče ostali naš edini produkt.«

Na Količevo se vsakodnevno vozite iz domačega Tržiča. Ste kaj razmišljali o tem, da bi s svojim znanjem in izkušnjami pomagali tudi tržiškemu gospodarstvu?

»Konec osemdesetih let sem odšel iz Tokosa in v gospodarskem smislu se v Tržič nisem več vračal. Ko se bom upokojil, bom najverjetneje delo v gospodarstvu zaključil. Konjičkov imam dovolj, da mi tudi kot upokojencu ne bo dolgčas.«