Posebni, vključeni, izključeni, izbrisani otroci …
Približno štirinajst let je minilo od takrat, ko smo sprejeli zakone, predpise in ostale bolj ali manj zavezujoče dokumente, ki so nam omogočali vstop v EU in ki predpisujejo vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole. V tistih časih smo strokovnjaki verjeli, da je to prava stvar, ki bo omogočila enako šolo za vse. Čas je bil pravi za spremembe, vprašanje pa je bilo in je še vedno, koliko časa potrebuje družba, da bi sprejela spremembe. Z vso gotovostjo lahko pokažem na dvoličnost te države, ko gre za otroke. Bilo je izrečenih veliko besed in ponujene veliko pomoči. Ampak samo toliko časa, dokler državi to ustreza. Dodatno strokovno pomoč je praktično dobil vsak otrok, ki je le malo dišal po posebnih potrebah. Pet ur na teden je bilo največje število dodeljenih ur, in to je bilo nekaj let čudovito povprečje. Čeprav so nas od drugje opozarjali, da krepko presegamo število otrok s posebnimi potrebami (kot nekakšen deformiran narod), smo jih mi še vedno uspešno proizvajali. Posebne potrebe so bile modna muha v šolstvu, s katero je marsikatera šola pokrila še ostale (svoje) potrebe. Če govorim o stroških, se bo našel kdo, ki me bo spomnil, da sem tudi sama opravljala to delo in sem še vedno povezana z njim kot svetovalna delavka. Ampak le redko kdo ve, da smo ravno izvajalci dodatne strokovne pomoči opozarjali na to, da so še drugi načini, ki bi omogočali vključevanje otrok s posebnimi potrebami. Eden izmed njih bi lahko bil zmanjšanje števila otrok v razredih. Če bi preračunali, ali se bolj splača zaposliti dodatnega učitelja in ustvariti več manjših oddelkov ali imeti zaposlenega več dodatnega, posebnega, strokovnega kadra, bi bila številka zelo podobna. Ko govorim o manjšem oddelku, imam v mislih število učencev do petnajst. S tem bi pridobili vsi učenci in vključevanje bi bilo veliko bolj spontano kot sedaj. Tega nihče ne sliši. Dovolj bogata država smo, da razmetavamo denar za zgrešene odločitve, in dovolj revna, da to občuti najšibkejša populacija. Otroci s posebnimi potrebami ne potrebujejo posebnega vključevanja v redne šole. Potrebujejo zdravo kmečko pamet, kaj jim bo koristilo in kaj je zanje nepotrebno v programu. Ampak če želijo biti vključeni v redne programe, morajo znati vse. Tudi našteti in opisati vulkanske kamnine, čeprav tega zares nikoli ne bodo potrebovali. Program je pač program. Ta je vedno bolj pomemben kot človek. Zato se oddaljujemo od cilja, ki smo ga imeli z vključevanjem otrok. Enaka šola za vse? Ko otroke s posebnimi potrebami obravnavamo izven razreda, jih delamo še bolj posebne. Ko morajo nadoknaditi učno snov, ki so jo zamudili zaradi dodatne strokovne pomoči, jim nalagamo dodatno delo. Ko potekajo dobrodelne akcije za premične stopnice, so vse oči uprte vanje. Ko vsakoletno menjavajo mobilne specialne pedagoginje, nihče ne sliši njihovih prošenj po stalnosti. Ko nimajo po končani osnovni šoli niti ene uporabne in pametne izbire srednje šole, se pod vprašaj postavi tudi smiselnost vsega narejenega. Torej, kaj bomo z vsemi temi posebnimi učenci. Z njimi je res težko. Ker so postali prevelik strošek, se pretvarjajmo, da jih ni. Najprej smo jih imeli nadpovprečno število, sedaj čudežno izginjajo. Postajajo kot izbrisani, saj traja več kot pol leta, da se o njih napiše strokovno mnenje. In potem traja še naslednjega pol leta, da dobijo ustrezno pomoč, če jo sploh dobijo. Logopedov ni. Mobilne specialne pedagoginje so menjajo tako hitro, da si še njihovih imen ne morejo zapomniti. In tukaj so še otroci, ki potrebujejo pomoč pri učenju ustreznega vedenja. Tudi oni bodo dobili pomoč samo, če bodo naredili zares veliko škodo. Sebi ali drugim. Zakaj se jezim? Zato, ker je takšen odnos do otrok nedopusten. Zato, ker bi bilo potrebno pol manj papirjev, pol manj kompliciranja, sestankov in projektov, če bi znali dati tem in ostalim otrokom, kar jim pripada. To je normalen šolski program. To obstoječi zares ni. In zato se bojim, da bodo kmalu postali vsi otroci posebni. Posebni in izključeni.