Nered ali spontanost – pot do novega!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 25. september 2014 / 10:01

V zadnjih dveh prispevkih smo pisali o koristnosti reda v našem vsakdanjiku. Z redom si res lahko prihranimo veliko časa in običajno smo tudi bolj učinkoviti. Vsaj v smislu današnje družbe: naredi več in naredi hitreje, da bodo tvoji šefi zadovoljni. Ni kaj, storilnostno smo tako naravnani, da si včasih že škodujemo. Velikokrat nam rečejo, da je še rezerva in da bi človek lahko dal od sebe še več. In v boju za službo, uspehe ali pa samo za priznanja in hvalo smo se pripravljeni gnati preko svojih meja. Pogosto se zgodi, da se nam to slej ko prej pozna na psihičnem ali/in telesnem zdravju.

Dolgoročno pa smo najbolj produktivni, uspešni in še zadovoljni, ko delujemo celostno, ko smo v ravnotežju. Naši možgani so razdeljeni na dve polovici. Leva je zadolžena za razum, red, jezik, analize, zaporednost, urejenost itd., medtem ko desna polovica pretežno skrbi za čustva, umetnost, domišljijo in tudi ustvarjalni nered, duhovnost, ljubezen, glasbo, empatijo, odnose – lahko rečemo za »mehki« del našega življenja. S pretiranim poudarjanjem leve polovice možganov (v kar nas sili družba) resda skrbimo tudi za red in učinkovitost, izgubljamo pa »mehkobo« vsakdanjika, ljubeče odnose in prav gotovo izgubljamo ustvarjalnost, saj našim možganom ne omogočamo celostnega delovanja. Mnogi znanstveniki (npr. Galileo, Einstein) so igrali inštrumente in tako skrbeli za celostno delovanje naravnega računalnika, ki ga imamo v glavi. Zato se zavestno odločimo, da bomo sebi dali to priložnost, poskrbimo za »mehkobo« vsakdanjika in si zavestno namenimo nekaj aktivnosti, ki nas bodo delale bolj celostne. Naredimo nekaj, kar bo protiutež razumu, za katerega se zdi, da vlada sodobnemu človeku. Pa vendar smo več kot samo razum. Priložnosti imamo dovolj in izberimo si tisto, ki nam je bližja. Za to ne potrebujemo denarja. Predvsem naredimo nekaj prvič v našem življenju. Tako bomo začeli prebujati in aktivirati naše možgane: lahko pričnemo igrati inštrument ali risati ali peti ali meditirati ali moliti ali si izberimo nov hobi, npr. kvačkanje, ali še bolj preprosto – pričnimo pisati z levo roko oziroma delati gibe, ki so za nas novi in neobičajni. Kupimo čopiče in poizkusimo (nihče nas ne sili, da to komu pokažemo). Lahko gremo na sprehod in se le čudimo naravi. Ni treba, da vse razumemo.

Desna polovica možganov je tudi center za čustva. Torej, da jo aktiviramo, rabimo samo sogovornika in da se pričnemo pogovarjati o svojem notranjem svetu. O tem, kako mi je ob tebi. Ja, poleg sogovornika rabimo še pogum, saj nam je mnogokrat tako težko govoriti o sebi in o svojem počutju. Saj bi ti marsikaj povedal – ko le ne bi bilo toliko nelagodnosti ob tem. Ampak od tega se ne umre. Poizkusimo se umiriti in nekomu zaupati svoje strahove, žalost, sram, jezo in seveda tudi veselje in radost.