Stanovska srečanja

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 23. september 2014 / 10:37

Ljudje se srečujemo ob različnih priložnostih. Največ časa preživimo v stanovski družbi svojih kolegov, v službi. Mnogo več časa preživimo z njimi kot z domačimi. Potem se nekateri družimo še v drugačnih skupnostih. Vsi v naši družini smo pevci v različnih zborih. Moje stanovsko srečanje je še druženje z bralci v bralnem krožku kranjske knjižnice, potem se srečujemo še zakonci in mo­drujemo o naših skupnih tegobah in veselju. Našo družino povezuje še ena skupnost, Jonatan prijatelj. To je društvo, ki povezuje starše otrok z rakom. Naš najstarejši sin je leta 2009 zbolel in uspešno premagal raka. Čas celi rane in spomin bledi. Fant se je povsem pozdravil, občutki pa ostanejo. Vsako leto se srečujemo starši in cele družine na skupnem pikniku. Že nekaj let ga imamo v Strunjanu. Letos je bila prvič tudi maša, skromna in preprosta. Vsak je lahko povedal svojo prošnjo, misel, zahvalo. Spontano in vendar iskreno. Priletnemu župniku so pritekle solze, ko je gledal in poslušal ljudi, ki so se priporočali za zdravje, moč in pogum. Piknik kot piknik, srečuješ znance, pridejo nove družine. Vsi se predstavijo. Nekateri so že skoraj pozabili na to svojo izkušnjo, drugim je še zelo sveža in boli. V čem si lahko pomagamo? Razumem te, kaj doživljaš. Nisi sam. Lahko poveš, lahko jočeš, smejimo in veselimo se skupaj, ker je v slogi moč in sinergija. Prišli so terapevtski psi z zavoda Pet. Srečevali smo te kosmatince v bolnišnici, rdeči nosek dr. Ugačen. Tanja Žagar je dvignila ljudi na noge in skupaj smo zapeli in celo poplesali. Vsakoletni gostje so motoristi, ki so otroke popeljali s svojimi jeklenimi konji. Letos so jih doma zadržale poplave. Ljudje radi pridejo. V podporo. Motoristi so dali celo izdelati skodelice, na katerih so zapisali: »Niste sami, mi smo z vami.«

Otroci se med seboj spoznajo, starši klepetamo, izmenjamo kako novico ali potočimo solzo. Včasih se sprašujem, ali ne bi bilo bolje zakopati spominov in ne drezati vanje, ker to lahko boli. Spomnim se, kako sem si želela leto 2009 izbrisati s svojega spomina. Dolgo časa bolnega otroka sploh nismo fotografirali. Šele proti koncu bolezni je nekaj trenutkov ujetih tudi na fotografijah. Preveč so zapisani v meni. Ob vsakem kašlju vprašam, saj tudi smrkaš, a ne? Je le prehlad ali spet kakšen tumor pritiska na pljuča in to povzroča močan kašelj. Mladostniki pogosto tožijo, da jih bolijo sklepi, kolena. Rastejo in bolijo jih kosti. Srečala pa sem preveč takšnih, ki so z bolečino v sklepih prišli do drugačne diagnoze. Letos smo v društvu uvedli supervizije. Kako sprostilno. Po desetih in dvajsetih letih, odkar je bolezen izzvenela, je starše še vedno strah. Vdanost in sprejemanje vsega, kar pride. Naj bo dobro ali slabo, moje je. Lahko mi je v pogubo ali mi daje pogum.

In kaj opazim na takšnem pikniku? Preprostost, pretrpljenost. Ni finese, ni lepih oblek, prestiža, razsipništva. Ljudje smo se v tegobi prekalili, spremenili. Morda nam je bilo s tem namenom to podarjeno. Kako težko človek bolezen ali tegobo sprejme za dar. Pa je. In spoznati nove ljudi, družiti se z vrstniki, ki so različni, a vendar tudi enaki, je osrečujoče. Je krepilno in to nam daje moč.