Nova vlada brez zamaškov?

Vile sojenice so mi namenile (in jaz sem njihovo odločitev sprejela), da živim in se srečujem z ljudmi, za katere pravimo, da so drugačni. Čeprav niso drugačni. Roka, ki kot pokvarjena ročica visi ob telesu ali trza v krčih gor in dol, ni veliko drugačna od moje roke. Le dela ne. Tako kot ne bo delala meni, če me bo zadela kap. Slina, ki ne neha teči v potočku ob ustih, ni nič drugačna kot slina, ki teče opitemu človeku iz ust. Pa zanj ne rečemo, da je drugačen. Besede, ki se zatikajo in nerazumljive prihajajo do nas, so povsem normalne besede. Le mi jih ne razumemo. Kdo je potem drugačen? Človek, ki ima težave, ali človek, ki jih ne razume?

Ljudje, ki ponavljajo stavke dan za dnem, so za nas čudni. Ljudje z Downovim sindromom ali ljudje z Aspergerjevim sindromom to pogosto počnejo. Ampak ponavljajo se tudi politiki, pa se nam ne zdijo čudni. Nastopajo suvereno, kot da nimajo nobenega sindroma. Kot da niso drugačni. So videti lepši? So bolje prilagojeni kot ljudje, ki ne morejo skrbeti zase? In bolje preskrbljeni tudi. Tudi drugačni? Vsi smo enaki. To ve že vsak otrok. Odrasli pač ne. Drugačnost je samo beseda, ki smo jo izumili v večnem tekmovanju in primerjanju. Ampak ne koristi ne tistim, za katere pravimo, da so drugačni, ne nam, ki mislimo, da nismo. Je le kup predalčkanja po diagnozah. Če so te pretežke, je nemogoče najti strokovnjaka, ki se bo ukvarjal s človekom. Potem si lahko kar sam svoj. In zares drugačen. Kajti ta svet ni tako zelo prijazen do ljudi, ki ne morejo ne delati, ne krasti, ne obljubljati, ne stati na odru. V tem svetu smo zanje zgradili nekaj zavodov, ustanovili nekaj stanovanjskih skupin in zapo­slili peščico ljudi.

Tega se niso spomnili politiki. O ne, to je bila pobuda staršev, ki jih je skrbelo, kako bodo živeli njihovi otroci, ko njih več ne bo. To so naredili ljudje, ki jim je mar za otroke in odrasle, ki za življenje potrebujejo nekaj več. Več pripomočkov, več nege, več skrbi, več časa pri učenju, več učenja za samostojnost …, več ljudi. Več človeka. Vsa društva, zveze in združenja so sestavljena iz staršev in njihovih somišljenikov. V njih ne boste našli znanih imen. Ti nastopajo le kot častni gostje na prireditvah, da privabijo več ljudi. Da več ljudi sliši, da je premalo hišk, stanovanj in ljudi, ki bi skrbeli za naše otroke. Da slišijo, da jih več kot petsto čaka, da bodo sprejeti v varstveno delovne centre. In politiki pridejo. Morajo priti. Saj so jih izvolili ti starši. Težko obljubijo nekaj, kar bo obremenilo državni proračun. Kajti naši otroci niso volivci. Niti niso davkoplačevalci. Tako stojijo na odru in čestitajo ljudem, ki zbirajo zamaške. Zbirajo zamaške, ker so politiki nesposobni. Ne zato, ker ni denarja. Zato, ker so pozabili, da so nekoč dejali, da bodo delali za ljudi. Za katere? Za tiste, ki jim plačujejo stanovanja, hiše, avtomobile in ves luksuz, v katerem se valjajo. Pri tem mi­slijo, da je dovolj, da podpirajo zbiralne akcije, čestitajo prostovoljcem in se sočutno smehljajo človeku na invalidskem vozičku, ki stane manj kot avto, v katerem se vozi politik. Mogoče bi samo za en dan zamenjali način življenja. Da bi občutili, kako zelo težko je sedeti pokončno v vozičku, medtem ko te treplja roka človeka, ki mu ni mar, ki bo odšel in na vratih sam pri sebi zavzdihnil uh, hvala bogu, da imam zdrave otroke. Novoizvoljeni in staroimenovani ministri in tale oblast na iskrem konju, ki drvi reševat našo deželo.

Nočem z besedami trkati na vaša čustva niti na vaša vrata. Na vratih visi listek »ni denarja«. Od vas pričakujem, da ga snamete dol. Hočem, da pogledate v oči tem ljudem, ki vas potrebujejo. Ne morem reči, da računajo na vas. Ampak potrebujejo vas zares. Ne bodite sočutni samo pet minut, ko v vas svetijo reflektorji. Bodite ljudje. Ko bomo nehali zbirati zamaške za invalidske vozičke, za dvigala in za proteze, bom prišla k vam in se vam priklonila in poklonila. Do takrat pa – ostajam med drugačnimi in čakam, da bomo enaki.