Veleposlaništva in njihovi apetiti
Pred časom so v Nedeljskem dnevniku v enem od člankov navedli izjavo Janeza J. Švajncerja, upokojenega visokega vojaškega častnika in zgodovinarja, o tem, kako so ga v devetdesetih letih, ko je bil še v službi na obrambnem ministrstvu, obiskali predstavniki ameriške tajne službe in mu prenesli stališče, da Slovenija za ZDA pomeni nekakšnega stalnega povzročevalca težav. Tedaj naj bi mu menda celo predlagali, da bi se pridružili Avstriji in postali ena njenih dežel.
Če pogledamo zgodovinsko, so imeli Američani v svojih ocenah nekaj celo prav. V zgodovini do Evropske unije še ni bilo državne tvorbe, v kateri je bila Slovenija, ki na koncu ne bi razpadla. Danes je znano, da so bile ZDA med tistimi, ki so najbolj oklevale s priznanjem neodvisne Slovenije, ko pa so to enkrat storile, so si veleposlaništvo hitro postavile neposredno v soseščini našega zunanjega ministrstva. Lokacije in velikosti veleposlaništev po svetu vedno veliko povedo. V Santo Domingu, prestolnici Dominikanske republike, me je nekoč presenetilo, ko sem videl, da je imel Vatikan svoje ogromno veleposlaništvo skoraj povezano z rezidenco bivšega predsednika Joaquina Balaguerja, velikega navdušenca nad nekdanjimi kolonizatorji in Katoliško cerkvijo, ki je ob petstoletnici prihoda Kolumba v Ameriko postavil ogromen spomenik v obliki križa, ki še danes z laserskimi žarki ponoči na nebo projicira tako velik križ, da se ga vidi do sosednje otoške države Portoriko. Na dan, ko so ga prvič prižgali, je po vsej državi prišlo do električnega mrka. Eden glavnih problemov te karibske države je namreč ravno električna energija. Največja farsa pri vsem tem pa je, da je bil tedaj skoraj stoletni Balaguer slep in spomenika sploh ni videl.
Če pogledamo, kako so tuja veleposlaništva postavljena okrog našega zunanjega ministrstva, hitro vidimo, kje so najmočnejši interesi, povezani z našo državo. Zunanje ministrstvo, ki je v Ljubljani na Prešernovi 25, je stisnjeno med veleposlaništvi Avstrije (Prešernova 23) in Nemčije (Prešernova 27). Američani so s Prešernovo 31 že malce dlje, da o Rusih, ki so za vogalom na Tomšičevi, niti ne govorimo. Američani, ki bi nas nekoč tako radi videli v Avstriji, so verjetno pozabili, da nekaj podobnega ves čas nekateri drugi mislijo tudi za Avstrijo, s katero bi po tej logiki mirno na jug podaljšali Nemčijo.
V Sloveniji se radi hvalimo s tem, da je Thomas Jefferson leta 1776 svojo Deklaracijo o neodvisnosti, ki je postala temeljna listina neodvisnosti ZDA in splošnih človekovih pravic, napisal po vzoru slovenskega ustoličevanja knezov na Gosposvetskem polju. Ta listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran. Slovenci smo že tisoč let pred nastankom ZDA dosledno izvajali prenos oblasti z ljudstva na vladarja. Ampak knežji kamen je na koncu ostal v Avstriji, državi, ki jo od Slovenije loči bistvena stvar, in ta je jezik. Tega pa Američani v angleščini verjetno nikoli ne bodo mogli razumeti.