Otroci, na katere sem ponosna

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. september 2014 / 12:05

Alenkin svet, 2. del

Hčerko je rodila na prvi spomladanski dan in jo tudi zato poimenovala Marjetica. Zanjo je kupila najboljša in najlepša oblačilca, ki jih je lahko dobila v trgovini. V sobo, v kateri je živela z drugimi, je postavila še »gajtrček«, a je – kljub navdušenju preostalih deklet – slutila, da bo veselje nad malčico trajalo le dotlej, dokler bo otrok ponoči tiho in ne bo motil spanja.

Porodniške je bilo po treh mesecih nepreklicno konec; če je hotela preživeti, je morala iti nazaj v službo. Otroka je pred odhodom nahranila, ga položila v »gajtrček« in se potem, med malico, vrnila domov, da je jokajoče dete ponovno dala k prsim. Včasih jima je zmanjkalo časa, da bi bil želodček do vrha poln, trgalo se ji je srce, ko je še na stopnicah slišala predirljiv jok. Kazalci so se do druge ure, ko je že stala pri vratarju, da je sedla na kolo in odhitela k Marjetici, vlekli kot jara kača.

»Po naselju sem iskala ženske, ki bi bile pripravljene varovati hčerko. Hodila sem od vrat do vrat, a nobeni ni bilo do tega, da bi mi priskočila na pomoč. Odšla sem domov, se usedla na tla in stisnila Marjetico k sebi, ter se zjokala. Še sama sem bila otrok, breme, ki se je zvrnilo na moja ramena, je bilo pretežko. Padlo mi je na pamet, da bi jo dala v rejo, a sem misel takoj odgnala od sebe, kot bi bila kužna. Ponoči me je tlačila mora, ko sem si predstavljala, da nekdo z mojim otrokom ravna grdo. Kakšne tri mesece je še nekako šlo. Deklica je veliko spala, vedela sem, da jo bo po joku premagala utrujenost. Pri osmih mesecih pa je postala zelo živahen in zahteven otrok. Plazila se je po kuhinji, kazalo je, da bo vsak čas tudi shodila. Da bi se ulegla in za­spala? Še ponoči bolj malo, čez dan pa sploh ne. Ko je nekoč povsem nepričakovano zbolela, mi ni kazalo drugega, kot da pustim službo in ostanem doma. Dopusta mi niso hoteli dati, čeprav sem bila ena najboljših delavk, večkrat sem dobila celo naziv »udarnica«. Svet se mi je podiral na glavo, razmišljala sem celo o tem, da bi naredila samomor. Vse je bilo črno, še vreme se je skujalo in ves mesec je nepretrgoma deževalo. Medtem ko sem jokajočega otroka nosila sem in tja in razmišljala, kaj naj storim, ker ji je vročina še kar naprej naraščala, mi je padlo na pamet, da bi lahko sama postala varuška otrokom. S tem bi ubila dve muhi na en mah: bila bi s hčerko, dobila pa bi tudi nekaj denarja, če ne več, pa vsaj toliko, da bi lahko preživela. Od sreče, da sem se tega domislila, sem se spet razjokala. Morda je otrok začutil, da se je vame naselilo novo upanje, da nisem več zakrčena in žalostna, proti ju­tru je vročina začela popuščati. Takrat sem bila najsrečnejši človek na svetu. Zdelo se mi je, da jo je pozdravila moja velika ljubezen.«

Poprosila je nekdanjega sodelavca, da ji je priskočil na pomoč, ko je bilo treba prepleskati sobo, katere do takrat sploh ni nikoli uporabljala. Za Marjetico in zanjo je bila kuhinja zadosti velika … Glas o tem, da je pripravljena varovati tudi druge otroke, se je bliskovito razširil na vse strani. Že prvi dan je prišlo dvanajst mamic, ki so jo na kolenih prosile, naj se jih usmili. Najprej je mislila, da bo varovala le dva ali tri, a potem, ko je videla, v kakšni stiski so bili tudi drugi, je tvegala. Še zmeraj lahko rečem ne, če bo prehudo, si je mislila, ko se je v majhni sobici včasih drenjalo tudi po dvajset malčkov.

»Kljub vsemu sem bila velik optimist, saj sem verjela, da so tudi drugi otroci podobni moji Marjetici. Pa ni bilo tako. Nekateri med njimi so bili, četudi stari komaj dve leti, že precej nasilni. Bolelo me je srce ob misli, kaj vse so ti malčki doživljali doma, da so že tako zgodaj postali takšni, kot so bili. Nekateri so prišli umazani, celo ušivi, smrkavi, pretepeni. Modrice na drobnih teleščkih so bile povsem običajne. In to celo za otroke iz družin, ki so dajale videz popolnosti. V tistih trenutkih sem tudi spoznala, kako mi bo znanje pesmic, ki sem se jih učila v osnovni šoli, prav prišlo! Imela sem roko za risanje in ustvarjanje, hvala bogu, zato nam ni bilo dolgčas. Bala sem se zimskih mesecev, kajti štedilnik, ki sem ga imela v kuhinji, ni bil najboljši. Komaj je ogrel en prostor, da bi še dodatnega, ni bilo misliti. Na srečo je eden od očetov delal v trgovini z železnino, uredil je, da sem kupila štedilnik na tri obroke. Kar samo se mi je smejalo ob tem razkošju! Zjutraj sem že zarana, preden so se prvi starši prikazali s svojimi štručkami na vratih, nanesla drv, da je bilo v stanovanju prijetno toplo, ko je ura odbila peto. Po tleh sem razgrnila stare odeje, na katerih so potem malčki še malo zaspali. To so bili tudi časi, ko še ni bilo plenic za enkratno uporabo. Sproti sem jih prala na roke, prekuhavala v velikem loncu na štedilniku in potem posušila kar ob njem. Ni šlo drugače. V skupini so bili tudi takšni, ki so imeli le po eno ali dve plenički. Nisem imela srca, da bi jih vse dopoldne pustila v polulanih in pokakanih. Roko na srce: četudi bi jih, ne bi starši protestirali, saj bi oni naredili enako. Kakor hitro so znali sami sedeti, sem jih navajala na kahlico. Zgodilo se je, da je kakšen teh ubogih revčkov ostajal pri meni tudi ponoči. Njihove nezakonske mamice so si pač morale še na druge načine služiti vsakdanji kruh … Zgodilo se je, da mi niso mogli plačati za varovanje otrok. Kaj sem hotela? Na vsakega od njih sem se navezala, kot bi bil moj. Da le nismo bili lačni, samo tega sem se bala. Zmeraj sem najprej plačala stroške za elektriko, inkasant, ki je prihajal, je bil siten in zoprn dedec, ko je ugotovil, da sem samska, je na vse načine poskušal, da bi me otipaval. Pa so fantje, ki sem jih poznala, uredili zadevo. Počakali so ga, ko se je vračal iz gostilne, in mu prešteli kosti. Kuhala sem zelo preproste jedi, saj drugega nisem niti znala. Žgance, »turšno župo«, mlečen riž, kašo, ješprenj. Najtežje je bilo nahraniti tiste otroke, ki še niso znali jesti sami. Včasih me je bilo groza, ko se je kdo od njih pričel daviti, ker ni znal požirati. Kadar je bilo lepo vreme, sem jih naložila na voziček in odpeljala na travnik. Tam so se igrali, lovili in tekali za metulji,« je obujala spomine Alenka.

Minevala so leta, Marjetica je postala šolarka, zamenjali sta tudi stanovanje. Dobili sta večjega, v katerem je bila centralna kurjava, dovolj prostora pa se je našlo tudi za malčke. Alenka je za vsak dinar, ki ji je ostajal, kupovala knjige, sem in tja tudi kakšno igračo. Da je zanesljiva in ljubeča varuška so govorile mamice od blizu in daleč.

»Vse to je bilo res,« priznava Alenka,« kljub vsemu pa sem si pogosto želela, da bi imela kakšnih pet minut tudi zase. Pogrešala sem moško družbo, objem sem in tja, a kaj, ko si česa podobnega nisem mogla privoščiti niti v najbolj drznih sanjah. Poleg hčerke Marjetice sem dobila v »trajno last« še dečka Bineta. Njegova mamica Tinka je bila moja prijateljica, otrok je bil nezakonski, živela pa sta bolj kot ne na cesti. Potem pa je Tinka zbolela, imela je neko psihično bolezen, morda shizofrenijo, ne vem točno. Zaprli so jo v norišnico, otrok pa je ostal meni. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi ga odnesli na bližnji urad ter ga tam pustili na milost in nemilost? Bila sem tiho, obdržala sem ga, in ker me ni nihče nič vprašal, sem držala jezik za zobmi. Pri meni je živel vse dotlej, dokler ni doštudiral in se poročil. Iz majhnega in zelo prestrašenega fantka, ki se je bal teme in mesnic, je zrasel v človeka, na katerega sem zelo ponosna …«

(Konec prihodnjič)