Poznavalka in raziskovalka slovenskega leposlovja Marjeta Žebovec se je tokrat podala na področje slovenske proze, poezije in dramatike s tematiko prve svetovne vojne. / Foto: Primož Pičulin

Zgodbe s fronte in iz zaledja

V kasnem poletju, ko je bila pred stotimi leti prva svetovna vojna že v polnem razmahu, je izšla trilogija Prva svetovna vojna v slovenskem leposlovju. Knjigi kratke pripovedne proze je naslov Zlo, ki se mu reče vojna, knjigo poezije odpira naslov V vojni pokrajini, v knjigi Vojaki, družine, begunci pa je zapisanih deset dramskih del na temo prve svetovne vojne. Vse tri izbore je uredila sodelavka Gorenjskega glasa Marjeta Žebovec.

»Občutek imam, da so avtorji to, o čemer so pisali, resnično doživljali. Ko prebiram tako njihova dela kot opombe, recimo k zbranim delom, sem o tem vse bolj prepričana. Marsikatera novela in črtica pripoveduje tudi o življenju civilistov, beguncev, o srečevanju vojakov in civilistov …«

Letošnja stota obletnica začetka prve svetovne vojne je ena velikih priložnosti, če temu tako rečemo, za obuditev spomina na ta pomemben mejnik v novejši človeški zgodovini in hkrati opomin o nesmiselnosti vojn. Vrstijo se muzejske razstave, dokumentarni in igrani filmi, spominski dogodki na frontnih linijah in ob velikih vojaških grobiščih. Prav v soboto je grobnico v Sredipolju v sosednji Italiji obiskal papež.

Vi ste se odločili prvo svetovno vojno predstaviti skozi zapise v slovenskem leposlovju … Kaj in kdaj vas je spodbudilo k zbiranju proze, poezije in dramatike, ki je nastala v času prve svetovne vojne ali posledično v letih po njej?

»Spodbudili so me prav zapisi, ki sem jih prebirala, ko sem raziskovala življenje slovenskih literatov, rojenih v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Veliko jih je pisalo prav o vojni in iz njihovih del sem spoznala, da je bila prva svetovna vojna zelo kruta, da je vzela veliko nedolžnih življenj, uničila premoženje ljudi in spremenila pokrajino.«

Kakšna periodika ali knjige so bili vaši viri, v katerih ste iskali leposlovna besedila?

»Seveda sem se najprej lotila največjih dveh: Doma in sveta in Ljubljanskega zvona. Potem pa sem po Cobissu in Digitalni knjižnici (dLib.si) preiskala, kaj vse je še izhajalo v tistem času, in dobila marsikaj zanimivega. Seveda so izhajale tudi knjige – nekaj v tistem času, veliko v letih po vojni, glavni predmet mojega zanimanja in raziskovanja pa je bila periodika.«

Po kakšnih merilih ste izbirali, kaj bo šlo v knjigo in kaj ne? Med več kot osemdesetimi deli kratke pripovedne proze najdemo tako znana pisateljska imena, kot so France Bevk, Juš Kozak, Prežihov Voranc, Ivan Cankar, Janez Jalen, Franc Saleški Finžgar, kot pisce, ki kasneje niso ustvarili pomembnejših literarnih opusov … Podobno je pri poeziji.

»Merilo je bila na prvem mestu kakovost izpovedi, hkrati pa tudi zanimivost teme, saj je vsak avtor doživljal kaj drugega, odprl nov vidik trpljenja zaradi vojne. Še posebej je to značilno za pesnike, saj je lahko isti problem ali vidik vsak pesnik doživel in ubesedil čisto drugače. Nekaterih se je očitno dovolj močno dotaknila le ta vojna, sicer niso veliko pisali; nekateri drugi pa so tudi mladi umrli in jim je bilo nadaljnje ustvarjanje onemogočeno.«

Zanimivo, da so zgodbe pisale tudi ženske. Bi si mislil, da bodo težko ponotranjile občutke iz strelskih jarkov prve fronte linije …

»Ženske smo sočutne in lahko sodoživljamo tudi takšno trpljenje – po drugi strani pa je res, da je o vojnih dogodkih pisala le Manica Koman, očitno po pripovedovanju. V njenih pripovedih se to čuti. Francka Zupančič, ki je avtorica ene od objavljenih črtic, ni pisala o bojnih dogodkih, niti ne Zofka Kveder, ki je napisala roman Hanka.«

Je sicer največ del zapisanih po pripovedovanjih drugih: vojakov s fronte?

»Mislim, da ne. Občutek imam, da so avtorji to, o čemer so pisali, resnično doživljali. Ko prebiram tako njihova dela kot opombe, recimo k zbranim delom, sem o tem vse bolj prepričana. Marsikatera novela in črtica pa pripoveduje tudi o življenju civilistov, beguncev, o srečevanju vojakov in civilistov …«

Ste opazili razlike, ki določeno besedilo delajo za resnično pripoved, pri drugem pa na primer dobite občutek, da je avtor iz literarnih nagibov dodal fikcijske osebe, dogodke …

»Razlike se pri dobrih pisateljih zelo težko opazijo. Pisatelj se vživi v svoje osebe, diha z njimi; pusti, da ga vodijo, ne da on vodi njih. Tako so tudi udeleženci vojne vodili avtorje literarnih del. Vsekakor so si vzeli tudi umetniško svobodo in dodajali in odvzemali resničnim zgodbam določene elemente, ki pa so imele po mojem mnenju tudi resnično podlago. To velja za prozo in dramatiko, pri poeziji pa je nastajanje del nekoliko drugačno, saj je neločljivo povezano z osebnim doživljanjem avtorja. Pesmi so torej neposreden odziv avtorja na določen dogodek.«

Se vam zdi, da so revije in časopisi v času med obema vojnama posvečali dovolj pozornosti pisanju o veliki moriji? Velik del od več kot 35 tisoč v vojni padlih slovenskih vojakov se je boril na strani Avstro-Ogrske, ki je vojno vendarle izgubila …

»Med obema vojnama je bila prva svetovna vojna nezaželena tema, prav zaradi v njej udeleženih držav … Večina literature je izšla med vojno ali v prvih letih po njenem koncu, zlasti kratka pripovedna proza in poezija. Tudi nekaj dramskih del je izšlo že med vojno. Naj ob tem omenim združenje vojnih veteranov prve svetovne vojne, ki je izdajalo glasilo Bojevnik. V tem glasilu so bile objavljene tudi vse odločbe, ki jih prejelo združenje in kažejo, da so bili nekdanji vojaki avstro-ogrske vojske za takratno oblast moteči. Zaradi življenjskih izkušenj so tudi slutili novo vojno in so si prizadevali pre­prečiti jo, vendar so imeli premalo sotrudnikov. Nova vojna je izbruhnila približno dvajset let po koncu prve in je bila še hujša.«

Kako je bilo s tem kasneje? Zdaj ob številnih dogodkih na temo stote obletnice začetka prve svetovne vojne dobivam občutek, kot da doslej nismo kaj dosti vedeli o njej …

»Občutek vas nikakor ne vara. Do osamosvojitve Slovenije, kakor da prve svetovne vojne pri nas ne bi bilo. Tudi Kobariški muzej, posvečen izključno prvi svetovni vojni, zlasti soški fronti, je nastal po osamosvojitvi Slovenije. Če na Cobi­ssu pogledamo, kdaj je kaj izhajalo, lahko vidimo, da je bila po koncu druge svetovne vojne prva odrinjena v pozabo, tudi v šolah smo se bolj malo učili o njej. Po osamosvojitvi pa se je raziskovanje zgodovine prve svetovne vojne okrepilo in zdaj se že veliko ve o njej. Leposlovna besedila pa prinašajo še doživljanja udeležencev, tako vojakov kot civilistov. Vse skupaj, torej zgodovinska dejstva, dnevniki, spomini in leposlovna besedila, pa nam bo prikazalo celovito podobo velike vojne.«

V tretji knjigi ste izbrali tudi deset dramskih besedil. So se te igre včasih igrale? Menite, da bodo slovenski odri v prihodnje posegali po teh besedilih?

»Ja, te igre so se igrale, pa ne le te, ki so objavljene v knjigi. Brala sem, da so Krekovo igro Ob vojski igrali že med vojno in z njo zbirali pomoč za begunce. Tudi Matičičevo igro Kalvarija so igrali, žal pa nismo našli njenega rokopisa. Upam, da bodo tudi današnji gledališčniki, tako ljubiteljski kot poklicni, posegli po teh delih in tako počastili vse, ki so med vojno trpeli.«

Kaj je bilo vam osebno bliže, raziskovati prozo, dramatiko ali poezijo?

»Kako lahko kaj takega vprašate osebo, ki od vsega najraje bere? Vse troje mi je zelo pri srcu, vsaka zvrst po svoje prikaže to, kar se je avtorja dotaknilo, in nam pomaga, da spoznamo, kaj se je v obravnavanem času dogajalo in kako so živeli ljudje.«

Kakšnih bralcev si želite. Zanimivo, da si založbe kljub tematiki, ki letos vzbuja toliko zanimanja, niso upale ugrizniti v jabolko in izdati te trilogije. Pogumno ste knjige samozaložili.

»Ja, res si niso upale. Pre­pričana sem, da Slovenci potrebujemo te knjige; da bi bila podoba vojne nepopolna, če bi prebirali le strokovna in dokumentarna besedila. Je pa res, da sem z odločitvijo za samozaložbo izbrala večje tveganje. Upam, da bodo bralci to razumeli in knjige kupili, če jih tematika zanima. Samo od tega, kar kupijo knjižnice, nihče, kdor »dela« knjige, ne more preživeti, saj v zadnjem času tudi te dobivajo vse manj denarja …«

Se vam zdi, da smo se v preteklosti kaj naučili iz izkušenj prve in kasneje še druge svetovne vojne. Oziroma kaj bi se morali naučiti ob branju vaših knjig?

»Druga svetovna vojna je prišla prekmalu, da bi lahko sploh kdo pomislil na to, ali se je iz izkušenj v zvezi z njo kaj naučil. Človeške slabosti, ki so jo povzročile, niso bile očiščene. Premalo je bilo tistih, ki so se zavedali, da se z vojno problemi ne rešijo, ampak le še poglobijo. Mislim, da bi se predvsem morali naučiti to, da se z nasiljem ničesar ne da rešiti, ampak se stvari le še bolj zapletejo …«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Tržič / četrtek, 20. maj 2021 / 09:21

Zopet na voljo sistem Gorenjska.bike

Tržič – Od ponedeljka, 10. maja, so zopet na voljo kolesa sistema Gorenjska.bike, ki so v Tržiču pri Občini Tržič, na parkirišču pred nekdanjim BPT in na Deteljici. Izposoja in vračilo kolesa vzame...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 16. julij 2009 / 07:00

Lepo vreme, razgled in kopanje

Gorenjski glas in Mercator sta v sredo popeljala srečne izžrebance najprej na Vogel, kjer so se sprehodili do Mercatorjeve koče, vse o različnih hribih, ki jih vidimo z Vogla, pa jim je razložil...

Zanimivosti / četrtek, 16. julij 2009 / 07:00

Po Jančmanu poimenovali pot

V soboto je bilo na Zelenici srečanje v spomin na Janeza Jermana, preminulega očeta smukača Andreja Jermana.

Zanimivosti / četrtek, 16. julij 2009 / 07:00

Spoznala sta se v službi

Stanislav in Anamarija Stele sta v soboto na Loškem gradu obnovila šest desetletij staro ljubezen.

Zanimivosti / četrtek, 16. julij 2009 / 07:00

Iz Švice prišlo 150 skavtov

Reteče – Na travniku pod Retečami so tabor postavili skavti iz bližine Berna v Švici. 5. julija so prišli s tremi avtobusi, skupaj jih je 150, od tega sto otrok, starih od deset...

Nasveti / četrtek, 16. julij 2009 / 07:00

Spletna prijava na let z letalom

Veliko potujem z letalom. Na poti mi največ časa vzame urejanje formalnosti na letališču.