Od mravljincev do slovite »moške vode«

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. september 2014 / 09:21

Slovenija je že od nekdaj bogata z zdravilnimi energijskimi točkami in vodnimi viri, ki pa so zdaj zbrane tudi v knjižni obliki. V njej posebno mesto zaseda tudi Gorenjska, ki ima takšnih krajev več deset; številne je občudoval že Valvasor.

Knjiga Primoža Hienga Vodnik po zdravilnih energijah Slovenije s podnaslovom Med čudeži, upanjem in resničnostjo, je prva tovrstna pri nas, avtor pa je zaradi nje dodobra prečesal tudi Gorenjsko.

»Doma sem vrsto let hranil nekaj časopisnih člankov o energijskih točkah. Prekladal sem jih iz enega kupa na drugega, a nikoli zavrgel, lani spomladi pa sem začel resneje razmišljati o tem, da bi o teh točkah izdal drobno knjižico. V dobrem letu dni prebiranja virov, pogovorov z domačini in raziskovanja terena se je zdravilnih točk nabralo za kar 368 strani,« nam je povedal publicist in fotograf Primož Hieng, ki je pod drobnogled najprej vzel slovenske cerkve in stare romarske poti. »Naši predniki so mesta za postavitev cerkvenih objektov izbirali zelo skrbno in ne zgolj po naključju. Postavljali so jih na točke, kjer so na tak ali drugačen način zaznali t. i. zdravilno sevanje, nenavadno blagodejno energijo in ugodne učinke, dobro počutje in podobno. Velikokrat so v prošnji za zdravje pomagale zgolj vera in z njo povezane zaobljube,« pravi avtor, ki je svojo knjigo razdelil na pet delov. Poleg romarskih poti so tu še mnogoteri vodni viri, energijske točke, gaji in parki, terme, toplice in zdravilišča ter Sečoveljske soline.

»Gre za zaokrožen pregled vsega tistega, kar narava pri nas daje tistim, ki iščejo poti za svoje zdravje, a poudarjam – ne gre za priročnik, s katerim bi si povrnili zdravje, ampak bolj obliko turističnega vodnika, ki ljudi usmeri na kakšen lep izlet, na katerem lahko nato sami odkrivajo te blagodejne energije. Občutenje energij je odvisno od vsakega posameznika in tega, koliko zaupa tem energijam in koliko ne,« pravi Hieng. Takšnih izletov, kjer obiskovalci že samo zaradi lepe narave lahko začutijo boljše počutje, je zelo veliko tudi na Gorenjskem, ki je s temi energijami še posebej bogata. To je ugotavljal na primer že Valvasor, ki kot »jako dobro« omenja jezersko slatino, opisuje pa tudi besniške toplice, ki so bile v njegovem času zapuščene, zato je Valvasor zapisal: »... ker je na Gorenjskem tolikanj dober in zdrav zrak, de ljudem kaj bolehati ne da, in ker so Gorenjci tako pridni delavci, da se od dela spote, teh toplic kaj ne potrebujejo.« Iz zgodovinskih virov je razvidno, da so Kopačnico v Poljanski dolini za zdravje koristili že leta 1700, saj so se tja hodili zdravit rudarji, ki so v Idriji kopali živosrebrno rudo. Nekatere točke so dobro označene in obiskovalcem ponujajo tudi javna vodstva, večina pa je znanih le domačinom, so neoznačene in težje dostopne, a kljub vsemu redno obiskane. »Z Gorenjske prihaja tudi prva sodobna zgodba o zdravilnih energijah. Leta 1988 je kapelica Marije Brezmadežne v Županjih Njivah pri Kamniku privabljala neskončne množice romarjev. Pristojni so takrat razmišljali o gradnji hotela in razcvetu turizma, a zanesenost tistih, ki so prihajali po to energijo, je z leti upadala in praktično povsem zamrla. Številni so se takrat tem stvarem tudi posmehovali. A že deset let za tem so nedaleč stran – v Tunjicah, odprli Zdravilni gaj Tunjice, ki obiskovalce na organizirano 'zdravljenje' privablja še danes,« še pravi pisec.

Zdravilne energije na Gorenjskem

Med 180 zgodbami jih, kot rečeno, veliko prihaja prav z Gorenjske. Med drugim so opisane Besniške toplice v Zgornji Besnici, za katere stare listine pravijo, da si je nekdaj tja hodilo zdravit kožne bolezni škofjeloško gospostvo, delovanje »blejskega sončnega« zdravnika Arnolda Riklija, vzpon in propad kamniškega Kurhausa - znamenitega kopališča in zdravilišča iz konca 19. stoletja, ki je v Kamnik privab­ljal petičneže iz vse Evrope. V knjigi najdemo tudi Kisli studenec v Rečici pri Kamni Gorici (prebivalci slatini že od nekdaj pripisujejo zdravilne učinke; njeno pitje naj bi moškim dajalo nenavadno spolno koč, pomagalo pa naj bi tudi pri boleznih ledvic), jezersko slatino na Zgornjem Jezerskem, ki naj bi bila zaradi svoje sestave še posebej koristna za bolnike, obelele na srcu in ožilju, toplice v dolini Kopačnice pri Hotavljah (zdravilno vodo omenja že loški urbar iz 17. stoletja), Topli vrelec Straža v Spodnjih Pirničah, izvir zdravilne vode v Vasenem, ki ga s pridom uporabljajo v Termah Snovik, zdravilni studenec iz Suše pri Zalem Logu, ki izvira pod cerkvico Loretske Matere Božje …

Veliko je na Gorenjskem tudi energijskih točk, kot denimo bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, Energijski park Sekvoja v Preddvoru, energijske točke na Zgornjem Jezerskem in na Pokljuki, živa skala v cerkvi svete Marjete na Šmarjetni gori nad Kranjem, zdravilne energije v dolini Kamniške Bistrice in na Svetem Primožu nad Kamnikom, Riklijeva sprehajalna pot na Bledu …

Nepogrešljiv vir pri pisanju knjige je bil – kot priznava Primož Hieng, internet, ki je navrgel marsikateri podatek in namig. A prav vsakega je bilo treba preveriti v živo na terenu. Delo še ni zares končano, saj je manj znanih zdravilnih točk gotovo še veliko, zato bo avtor knjige vesel vseh, ki se bodo nanj obrnili s svojim vedenjem o njih.