Pa kaj, če dežuje?

Letošnje poletje nas ni obsijalo niti ogrelo. Dež in mraz, če ste potovali na jug, toplo in vroče, če ste se premaknili proti severu Evrope. In kaj naj počnemo v deževnem poletju? Lahko bi sedeli doma in čakali na sonce, mi pa smo hodili naokrog tudi v dežju. Otroci in mož so me malo čudno gledali, ko sem privlekla na dan hribovske pelerine. Vsaj pet let smo jih nosili v nahrbtnikih po hribih, pa so vedno prišle nazaj suhe in lepo zložene. Letos so bile kar naprej v uporabi, na koncu počitnic so se celo strgale. Pa sem se morala vendarle kar nekaj časa pregovarjati z vsemi doma, da je bolje, če se v muhastem poletnem vremenu odpravimo na izlet peš ali s kolesom, kot da se doma pregovarjamo, kaj bi delali. Otroci z navade protestirajo, mož svari z razumnostjo. Še dobro, da imamo psa, ta se vedno veseli gibanja in se nad vremenom nič ne pritožuje.

Ko smo v tako nestabilnem vremenu kolesarili proti Gorenjski, nas je na Brezjah ujel dež. Mož je poklical svaka, da je prišel z avtom iskat otroke. Sama pa sem preveč rada na kolesu in sem poletno deževje izkusila kot zelo zabav­no. Vožnjo s kombijem sem odklonila. Pa kaj, če je poletni dež. Malo povedriš, če je treba, si nadeneš pelerino in gremo naprej. Mislim, da otroke oropamo dogodivščine, ko takoj poskrbimo za to, da slučajno ne bi bili poleti na poti domov mokri. To bi bilo res neodgovorno starševstvo. Ko so se domači prepričali, da res nisem premočena, ni bilo nobenega komentarja več. Naša mami pač.

Bil je prav tako en muhast poletni dan, ko smo se zjutraj kar precej obirali, opoldne pa smo se le odpravili proti Zaplati. Ko smo prišli k novi koči v Hudičevem borštu, je bilo še suho. Po obveznem hribovskem razgledu v dolino in iskanju naše vasi ugotovimo, da se vidi celo naša hiša. Mogoče pa ne bo dežja, si mislim. Ravno smo zaključili z zgodbo o dveh kmetih, ki sta se prepirala o gozdu, in hudiču, ki je vzel gozd in z njim mahnil proti Zaplati, ko je bila nevihta že pri nas. Veter je močno zapihal, malo se je pobliskalo in zagrmelo. Bili smo že v gozdu. Hudi del nevihte je bil hitro mimo. Pelerina je bila odlična, pohodni čevlji tudi.

Ko smo prišli do avta, smo videli, da je naš transporter lepo opran. Pa ga nam ne bo treba, so si mislili otroci. Slekli smo mokre obleke, čevlje, se napokali v avto in jo mahnili domov. Nihče ni rekel, da je bilo karkoli narobe. Celo več, ponosni smo bili, da smo šli v hrib kljub muhastemu vremenu. Potrebno je le malo volje in drugačnosti, da gre človek od doma, če ravno ni napoved vsaj za dva dni vnaprej lepa. Pretirana resnost, varnost, skrbnost je lahko zelo lagodna in dolgočasna.

Naj prevladuje zdrava pamet in precenimo, ali je to indijansko poletje, ko ves čas po malem dežuje ali je hud naliv s točo in gromom. Pa mora biti vendarle eden v družini malo bolj navdušen, pogumen ali nor, da ga vsaka sapica ne pobere in takoj ne zažene panike, če smo poleti malo mokri. In to se je letos zgodilo še večkrat.