Socialne kapice še ne bo

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 9. september 2014 / 12:42

Koalicijska pogodba ne vključuje uvedbe socialne kapice, ampak vsebuje le določbo, da bo vlada s spremembo dohodninske lestvice poskušala razbremeniti plače visokokvalificirane delovne sile.

Kranj – Po zdaj veljavni zakonodaji vsi zaposleni plačujejo prispevke za socialno varnost, to je za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje in starševsko varstvo, v enakem odstot­ku od bruto plače, uvedba socialne kapice pa bi omejila prispevke tistim, ki prejemajo višjo plačo. V praksi bi to pomenilo, da bi v enakem odstotku plačevali prispevke le do določene višine plače, za razliko nad to mejo pa ne.

V pogajanjih o sestavi vladajoče koalicije in o koalicijski pogodbi je veliko polemike izzval predlog o uvedbi socialne kapice, pri tem pa so si mnenja poleg političnih strank izmenjali tudi delodajalci in sindikati kot predstavniki zaposlenih.

Socialna kapica je evropski standard

Kaj menijo delodajalci? Sonja Šmuc, izvršna direktorica Združenja Manager, je prepričana, da je socialna kapica pomembna za prestrukturiranje gospodarstva v nove in zahtevnejše tehnologije in da bi prinesla več delovnih mest, večjo motivacijo zaposlenih, zajezitev bega možganov, uvajanje primerljivih pogojev po­slovanja z drugimi državami, krepitev srednjega sloja prebivalstva in dvig gospodarske rasti. »Socialna kapica je evropski standard, v različnih oblikah jo ima devetnajst držav Evropske unije, med njimi tudi vse naše sosednje države. Slovenska podjetja, ki zaposlujejo izobražene ljudi, so davčno kaznovana in v primerjavi s tujimi manj konkurenčna,« ugotavlja Šmuceva in dodaja: »Tudi solidarnost mora biti pravična, ni pa pravično, da zaposleni prejme le tretjino tega, kar je ustvaril, dve tretjini njegovega dohodka pa prerazporedi država. Socialna kapica tudi ne pomeni, da bi zaposleni z višjimi plačami prispevali manj, saj bi se jim zaradi tega zvišala davčna osnova in bi plačali več dohodnine.«

Država si vzame prevelik kos

Aleksander Zalaznik, predsednik Združenja Manager in generalni direk­tor družbe Danfoss Trata, ugotavlja, da pri nižjih plačah neto plača zaposlenega predstavlja šestdeset odstotkov stroška delodajalca, pri neto plači štiri tisoč evrov pa le 37 odstotkov stroška. »Skupna vsota obdavčitev in prispevkov v nobenem primeru ne bi smela presegati petdeset odstotkov,« pravi. Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja Go­spodarske zbornice Slovenije, je prepričan, da bi uvedba socialne kapice oz. razbremenitev plač visoko kvalificiranega strokovnega kadra pospešila razvoj novih izdelkov in višje dodane vrednosti v podjetjih, pri tem pa predlaga, da naj bi socialno kapico postavili pri meji 37 tisoč evrov bruto plače. Ma­tjaž Čadež, predsednik Sveta Gazela in predsednik upravnega odbora Halcoma, ugotavlja, da vrhunski menedžerji in strokovnjaki zaradi pretirane obremenitve plač uhajajo v tujino in da je to tudi največja ovira na poti iz krize.

Za socialno kapico se skriva razvojna lenoba

Poglejmo še na drugo stran, k zaposlenim oz. njihovim predstavnikom! V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so pozvali delodajalce, da naj prenehajo skrivati razvojno lenobo za socialno kapico in začnejo vlagati v vse zaposlene, da naj določijo minimalno plačo kot plačno dno in da naj po vzoru Danske preidejo v vključujoč sistem razvoja in inovacij. Prepričanje delodajalcev, da le pametna tehnična inteligenca ustvarja novo vrednost v podjetjih in da jo je zato treba davčno razbremeniti, je krivično do ostalih delavcev, hkrati pa takšno razmišljanje zavira razvoj podjetij, pravi Goran Lukič, izvršni sekretar ZSSS, in to dokazuje z nekaterimi podatki. V letih 2003–2008 je bilo za izobraževanje in usposabljanje zaposlenih na voljo 30 milijonov evrov državnega denarja, a so ga podjetja porabila le tretjino. Po podatkih državnega statističnega urada je bilo lani med 2313 anketiranimi proizvodnimi podjetji le sedem odstotkov takšnih, ki načrtno in stalno razvijajo nove izdelke. »To pomeni, da vodstva podjetij v večini niso inovativna, ker nimajo niti znanja niti domišljije niti ustvarjalnosti, da bi iskala nove ideje in jih uresničevala po naporni poti raziskav in razvoja,« meni Lukič in poudarja, da je slovenski model razvoja in inovacij zelo zastarel – vsaj v primerjavi z Dansko, ki je tudi brez socialne kapice podjetniško zelo konkurenčna in ki v sistem inovacij »od spodaj« vključuje prav vse zaposlene. Za zvezo sindikatov je sprevržena logika, da delodajalci zahtevajo davčno razbremenitev tehnično menedžerske inteligence, hkrati pa delavcem odrekajo pravico do dostojne plače. Za primer navajajo, da je najnižja osnovna plača v prvem tarifnem razredu dejavnosti lesarstva 429 evrov, kar je skorajda za polovico manj od zneska minimalne plače. Pa še to: čeprav so bili lani stroški dela na uro na Danskem (38,4 evra) občutno višji kot v Sloveniji (14,6 evra), je bila Danska na WEF lestvici globalne konkurenčnosti na 15. mestu, Slovenija pa na 62.