Bio kruh iz Nonine špajze

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 9. september 2014 / 12:43

Brata Daniel in Rok Škrjanc iz Žirovnice sta, potem ko sta ostala brez službe, našla tržno nišo v peki ekološkega kruha. Bio pekarna Nonina špajza se v teh dneh z Jesenic seli v nove prostore v Tržič.

Bel, ržen, ajdov, ajdov z orehi, konopljin, kamutov, pirin, koruzni, z vinskim kamnom, brezglutenski – vse te vrste kruha, štručk in bombetk, vse iz ekološko pridelane moke, pečejo v bio pekarni Nonina špajza. Njena lastnika sta brata Daniel in Rok Škrjanc iz Žirovnice, ki sta v samo dveh letih napisala zgodbo o poslovnem uspehu podjetja, ki danes daje kruh že osmim zaposlenim. Začelo se je s poslovno idejo in iskanjem tržne niše, potem ko sta oba – Rok medicinski, Daniel pa strojni tehnik – ostala brez dela. »Razmišljala sva, kje bi našla svojo poslovno priložnost in našla tržno nišo v peki bio kruha. Ko sva začela, takšnih izdelkov na trgu še ni bilo zelo veliko, zato smo lahko tako hitro zrasli, da imamo danes že osem zaposlenih,« je povedal mlajši brat Daniel. Peke sta se lotila kot samouka, sicer z veliko ljubeznijo do peke in kuhanja že od malih nog, začela pa sta v majhnih prostorih z eno mizo, mini mešalnikom in majhno pečjo. Učila sta se iz izkušenj, znanje in recepte sta iskala v starih knjigah in jih po potrebi dodelovala. Kmalu sta najela prostore na Kejžarjevi na Jesenicah in začela širiti ponudbo kruhov, danes jih pečejo že sedemnajst vrst, hkrati pa sta prodrla v večino trgovin z zdravo prehrano, ki so začele prodajati njun kruh. Tako je kruh pod blagovno znamko Nonina špajza danes mogoče kupiti skoraj po vsej Sloveniji, na Jesenicah pa imajo tudi svojo trgovino. Zaradi hitre rasti podjetja pa so najeti prostori na Jesenicah postali že premajhni in prav v teh dneh proizvodnjo selijo v Tržič, v prostore nekdanje BPT na Predilniški. V pekarno so preuredili nekdanjo menzo podjetja, na voljo imajo dobrih sto kvadratnih metrov površin, ki jih zaenkrat najemajo. Prostore so na novo opremili, čakajo še novo parno peč s šamotnim kamnom, ki je po Danielovih besedah najboljši približek starim krušnim pečem. Želijo namreč, da bi bil kruh karseda domač, zato ga tudi oblikujejo povsem ročno. Moko kupujejo od ekoloških kmetov, nekaj v Sloveniji, nekaj pa je zaradi premajhne domače ponudbe uvažajo, zlasti iz Nemčije. Kot pravi Daniel, si želijo, da bi moko lahko odkupovali od domačih, lokalnih, gorenjskih kmetov, saj tudi stranke vse bolj želijo kupovati lokalne izdelke. Dnevno spečejo od dvesto do tristo kilogramov kruha, s selitvijo v nove prostore bodo potrebovali še dva peka, ki pa jih je zelo težko dobiti. Zlasti dobre, poudarja Daniel, ki pravi, da pek mora imeti občutek za testo glede mehkobe, prožnosti ... Podjetje uspešno posluje, večino dobička vlagajo v razvoj, v prihodnje pa vidijo še veliko priložnost v prodoru v šole in vrtce. Nekaj šol tako že kupuje njihov ekološki kruh, na Gorenjskem denimo radovljiška osnovna šola in šola s Koroške Bele. Sodelujejo tudi z waldorfsko šolo in vrtcem, za jeseniški in radovljiški waldorfski vrtec in šolo pa poleg kruha pripravljajo tudi ekološke malice in kosila. »Vse, kar pride iz naših rok, je ekološko!« še poudarja Daniel, ki na vprašanje, katere vrste kruh je najljubši njemu, odgovarja, da ajdov kruh z orehi. Tega imajo menda najraje tudi njihovi kupci.