Iz razredne na predmetno stopnjo

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 1. september 2014 / 11:53

V obdobju šolanja obstaja nekaj kritičnih prehodov oziroma sprememb, na katere smo lahko nekoliko bolj pozorni. Vpis v šolo, prehod z razredne na predmetno stopnjo, prehod iz podružnične šole v matično, prehod iz osnovne v srednjo šolo in tako naprej … Ne gre za to, da bi morali biti zelo pozorni ali da bi morali po slovensko komplicirati. Gre za zelo normalna in naravna prehajanja in večina učencev nima z njimi velikih težav. Kljub temu pa gre za spremembe, ki jih otroci različno prenašajo. Če nas je skrbelo za otroka ob vpisu v šolo in je bilo prilagajanje težavno, potem obstaja možnost, da bo tako pri vseh prehodih. Ni pa nujno. Predvsem je to najbolj odvisno od tega, kakšne izkušnje je otrok dobil na razredni stopnji in s kolikšno količino socialnih veščin in znanja prihaja v novo obdobje. Prav­zaprav je prehod z razredne stopnje na predmetno stopnjo, ki se zgodi v šestem razredu, nujno potreben in koristen za otroke. To je pot na varnem in znanem terenu, ki pomeni več samostojnosti, več prilagajanja, več sprejemanja in tudi več učenja, takšnega za znanje in tistega za življenje. Otroci se srečajo z različnimi učitelji in njihovimi prav tako različnimi pristopi. Menjava učilnic je stresna samo nekaj dni, potem pa že obvladajo hodnike, stranišča in skrivališča pred učitelji. Tisti bolj plašni strmijo v devetošolce, kot da so iz drugega planeta, in verjamejo zgodbicam o tem, kako se jih bodo lotili z vsemi sredstvi. Strašljivih zgodbic je vsako leto manj, saj so posledice neprimernega vedenja neugodne za ustrahovalce mlajših otrok. Poleg tega se to nekako ne sklada več z zrelostjo devetošolcev, da bi si dajali duška nad mlajšimi učenci. Saj veste, če hočeš, da te imajo za pametnega, se moraš tako tudi obnašati. Če so vaši otroci dobili informacije, da jih na predmetni stopnji čaka nekaj težkega, bodo težave tudi pričakovali, iskali in dobili. Zrelostni prehod vključuje tudi to, da se znaš postaviti zase, da znaš presojati situacije s svojo glavo in da poiščeš pomoč, ko nečesa ne zmoreš. Konec koncev je svet veliko večji kot šolski hodnik. Zdi se, da na predmetni stopnji čas teče hitreje kot na razredni, predvsem zaradi tekanja med učilnicami, med jedilnico, telovadnico in po hodnikih. To tekanje je dober trening za orientacijo v prostoru in za organizacijo časa. Treba se je podvizati v garderobah, pohiteti v času za malico, opraviti izposojo knjig v knjižnici, poiskati učitelja v zbornici in znati brati obvestila za urnike na oglasnih tablah. Vsi tega ne znajo. Težave imajo največkrat otroci, ki so navajeni, da so vse to namesto njih opravili starši. Prav tako imajo težave otroci, ki slabo poslušajo navodila in mimogrede pozabijo celo na to, da imajo športni dan. Dotok in pretok informacij se poveča, zato je dobro, da znajo otroci z njimi nekaj storiti. Nemalo otrok bi še v šestem razredu potrebovalo beležko za vpisovanje šolskih obveznosti. Če otrok pozablja in si ne zapomni obveznosti, je beležka za nekaj časa praktična rešitev. Malce vpliva le na ego, saj so najstniki prepričani, da je beležka samo za male otroke. V šestem razredu boste starši že lahko počivali od šolskega dela, če ste otroka navadili na odgovornost. Če pa so do sedaj za otrokove narejene naloge skrbeli učitelji v podaljšanem bivanju ali vi, potem vas čaka nekaj mesecev truda, da bo otrok to znal popolnoma sam. V šestem razredu ni več podaljšanega bivanja in tako je prav. Otroci dobijo krila pri odhajanju domov, zato ni odveč vprašanje, če veste, kje se zadržuje vaš otrok po pouku. Ne boste verjeli, ampak šestošolci tudi že kadijo, predvsem takrat, ko kadijo njihovi starejši vrstniki. Beseda ali dve o preživljanja časa po pouku tako ne bo odveč. Čez tri mesece pa spet in potem spet in spet …, dokler ne boste povsem prepričani, kje in s kom je vaš otrok. Pot v samostojnost je lažja po korakih. Otroci, ki čez noč zaužijejo preveliko količino svobode, običajno od nje tudi zbolijo. Bolezni se reče razpuščenost.