Pošiljka iz Trsta

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. avgust 2014 / 20:45

Ljubezen nikoli ne zamre, 2. del

»Nekoč mi je bilo vsega zadosti, javim se na pregled pri zdravniku, ki je prihajal enkrat tedensko v ambulanto, ki jo je imel v eni od sob nad trgovino. Mislila sem, da se bom v tla vdrla, ko mi je ukazal, naj se slečem, a potem, ko me je pogledal tam spodaj, je postal zelen, rekoč, ja, ženska zmešana, saj imaš pol trebuha zunaj!«

O težavah, kakršne je imela Urška, sem v zadnjih nekaj desetletij slišala že veliko tragičnih zgodb, zato sem jo zelo dobro razumela. Blizu mi je bil njen strah pred bolnišnico, kamor jo je zdravnik poslal, da so jo tam spodaj zašili.

»Do takrat me še noben drug moški ni videl gole. Še mož se mi je zmeraj približal le v temi. V bolnišnici sem doživela šok, saj sem se morala že v ambulanti sleči, pa potem še enkrat v sobi, kamor so me poslali. Vso noč sem jokala od silnega sramu. Z mojim telesom so delali kot na razprodaji. Operacija je sicer potekala pod narkozo, a je bilo potem, ko sem se prebudila, zelo neprijetno in boleče. Zdravnik, ki me je operiral, ni mogel razumeti, kako sem sploh lahko živela s takšno raztrganino. Nič mu nisem razlagala, saj itak ne bi razumel. Življenje pri nas, na kmetih, je bilo že takrat zelo drugačno kot v mestu,« je v nekaj obrisih opisala prve izkušnje z bolnišnico.

Pozneje je imela še nekaj splavov, šele več let pozneje, ko je že krepko prekoračila štirideseto, se je rodil še en otrok, deklica. Njen mož je upal, da bo fant, saj sta imela dvojčka več zdravstvenih težav, tudi astmo, tako da sta se mu zdela bolj kot ne »neuporabna«. Njegovo razočaranje ob deklici je bilo še toliko večje.

»Z Jožetom je bilo včasih zelo težko. Nenehno je imel občutek, da je manjvreden, saj se mu je zdelo, da sem bolj pametna od njega, pa še ljudje so me imeli raje. Z mojim očetom se je dobro razumel, pogosto sta ob nedeljah, ko je bil dan počitka, modrovala pred hišo. Oče mi je pogosto govoril, da sem premalo ponižna. Da moram Jožetu tudi z obnašanjem pokazati, da je on gospodar. Te besede so se mi zdele smešne in preživete, a kaj, ko sem v srcu vedela, da oba tako razmišljata. Domači so medtem časom hišo že dobro spravili v red, midva pa sva zmogla le toliko, da sva svinjak odkupila, dozidala še dva prostora in nič drugega. Povojni časi so bili kruti tudi zato, ker ni bilo nikjer pravega dela, če pa že, so ga najprej dobili tisti, ki so imeli rdečo knjižico. Prak­tično smo zato živeli iz rok v usta. Da bi si kupila pralni stroj, ni bilo govora! Občasno sem pomagala v trgovini, ki jo je odprla zadruga. Z eno od pošiljk smo dobili tudi mila, morda se jih bo še kdo spomnil: v zavitku so bili trije kosi: modre, zelene in roza barve. Kako lepo so dišala! Če sem le mogla, sem si vzela minutko, da sem jih hodila duhat! Potem pa sem zbrala poslednje dinarje in jih kupila. Doma sem mila vtaknila med rjuhe, ker sem želela, da bi v naš svinjak prišlo malo svežega vonja. A ko jih je odkril mož, je bil ogenj v strehi! Spet je imel napad ljubosumnosti – in to pri treh otrocih – češ da se z uporabo mila želim »nastavljati« drugim moškim! Zaradi njegovega kričanja so jokali otroci, jokala sem jaz, a nič ni pomagalo. Dragoceni zaklad mi je iztrgal iz rok in ga vrgel v stranišče. Na živce mi je šlo, ker je nenehno ponavljal, da smo »pošteni ljudje«, kar je pomenilo, da se bomo do konca življenja izogibali vseh novotarij.«

Leta, ki niso bila lahka, so tekla, a na Urškinem obrazu kakšnih večjih sledi niso pustila. Ko si je dodobra opomogla po porodih in operaciji, je postala zelo lepa in pri­vlačna ženska v srednjih letih. Mož je končno dobil zaposlitev, a ji ni dal niti dinarja, ker se je bal, da bo postala zapravljivka. Izkoristila je vsako priložnost, da je kaj zaslužila na črno. Pomivala je posodo v gostilni, pomagala v zadrugi, ob večerih, ko so šli otroci spat, pa je začela izdelovati gobeline. Bili so zelo priljubljeni, zlasti z nabožno vsebino. Od daljne sorodnice se je naučila klekljanja, a ker je bila dobra učenka, je kmalu prehitela svojo učiteljico.

»Rek, da v sili pes še muhe žre, še kako drži. Na nogah sem bila od pete ure zjutraj pa do polnoči, včasih še čez. Mladi nam danes ne verjamejo, da smo bili zmožni tolikšnih naporov. Pa ne bi preveč o tem, ker nočem, da bi kdo mislil, da imam sedanje rodove za bolj lene, kot smo bili mi,« se nasmehne ter nadaljuje: »Za klekljanje sem potrebovala veliko sukanca, in dokler mi ga je dostavljala »učiteljica«, je še šlo. Potem pa, ko mi je rekla, naj se sama znajdem, sem nekega dopoldneva, ko je bil Jože v službi, že zarana se­dla na avtobus in se odpeljala v meni znane in ljube kraje proti Gorici. Bolj ko sem se približevala cilju, bom me je bolelo srce. Drži, da je bila pokrajina povsem drugačna, da je na mestu, kjer sem se nekoč srečevala z Mavricijem, zraslo mesto, a spomini, četudi globoko zakopani v srcu, so bili še zmeraj zelo živi. V grlu me je tiščalo, ko sem klecajočih kolen končno našla ulico, kjer je živela Marija, pri kateri smo takšni, ki nismo imeli potnega lista, kupovali sukanec za klekljanje. Bila je prijazno, mlado dekle, ki je ušlo od doma, saj bi jo, ker je bila noseča, oče verjetno ubil. Skuhala mi je pravo kavo, ko bi vi vedeli, kako sem je bila vesela! Doma je nisem smela piti, po hišah pa tudi nisem hodila, da bi je bila deležna. Beseda je dala besedo, in ko sva se zaklepetali, sem ji zaupala, da sem nekoč, pred davnimi časi, tudi sama švercala čez mejo. Ko sem ji omenila, da sem v eno smer po navadi prepešačila tudi po več kot osemdeset kilometrov, ni mogla verjeti svojim ušesom. Radovedno me pobara, kdo je bil moja »zveza«. Mislim, da sem postala rdeča kot kuhan rak, ko ji zaupam Mavricijevo ime. Ko sem prišla naslednjič, čez kakšnih sedem ali osem mesecev, me pričaka na pragu, iz oči pa ji švigajo nagajivi vražički. Našla sem ga, to vam moram takoj povedati, mi reče, namesto pozdrava. Kolena so mi klecnila, saj sem nagonsko vedela, koga ima v mislih. Povabi me noter, v kuhinjo in potem mi razloži, da je malo spraševala tu in malo tam, potem pa je le naletela na nekoga, ki ga je poznal in ji povedal, da se je preselil v Trst, kjer še zmeraj živi. Pogleda me v oči in nagajivo reče, če mu lahko kaj naroči. Odgovorim ji, naj ga lepo pozdravi. Bila sem prepričana, da se me ne bo več spomnil. Spet so minili meseci, dolga zima, preden mi je zmanjkalo sukanca in sem se spet odpravila na pot. Žal zaman, saj Marije ni bilo več na starem naslovu. Bila sem zelo potrta, a mi to ni dosti pomagalo. Le neki ženski, ki je kukala izza vrat, ko sem šla mimo njenega stanovanja, sem zanjo naročila lepe pozdrave. Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nekoč me v zadrugo, kjer sem delala, pokličejo po telefonu iz Doma, kjer so od mene občasno odkupili kakšno čipko. Ženski glas na drugi strani mi pove, da ima zame paket in naj pridem ponj. Čeprav sem bila prepričana, da se je verjetno kdo zmotil, sem vseeno sedla na kolo in se odpeljala več kot trideset kilometrov daleč. Pa ni bilo le po ravnem, temveč tudi navkreber. Paket je bil naslovljen name, a z dekliškim priimkom. Roke so se mi tresle, ko sem odvijala papir. V njem je bilo sukanca za pol vasi, ne le zame! Priloženo je bilo tudi pismo, a ga nisem takoj odprla, čeprav sem si tega želela.

(Nadaljevanje prihodnjič)