Majerica Elizabeta in njena Šefica

Bohinjka Elizabeta Topolnik se je prelevila v majerico in šestnajst dni preživela v sirarni na planini Zadnji Vogel. Stran od ponorelega sveta se je spoprijateljila s kravami, spoznala gada – par, se naužila svežega zraka, najedla kislega mleka z žganci in domačega štrudlja.

Preden je Elizabeta odšla na planino, je bila na 'road tripu' po bivši Jugoslaviji, kjer je izgubila telefon, in tako v bistvu do zadnjega sploh ni vedela, kaj jo na planini čaka. V dogodivščino se je podala s prijateljico Sergejo, saj so jo opozorili, da sama ne bo zmogla. Pridružila sta se jima tudi njuna otroka Mitja in Ema.

»S Sergejo sva si razdelili delo. Z vsakodnevnimi opravili sva se spopadali sproti. Skrbeli sva za kočo, goste, kuhali za sirarja Tomaža, mladega in resnega fanta, ki je vestno izpolnjeval svoje naloge, molzel krave, delal sir, skuto, mladi sir, sproti čistil sirarno …«

Povabilo za delo na planini je prišlo od Agrarne skupnosti Bohinjska Bistrica. Elizabeta je v njem prepoznala novo izkušnjo. »Že od nekdaj sem govorila, da ko bom upokojena ali ko otroci odrastejo, bom oskrbnica kakšne koče.« Zanjo je pomemben pristen stik z naravo. Vedno je želela prebivati v hribih, gorah. »Sončni vzhodi, zahodi … in prijazni obiskovalci, saj največkrat 'ta sitni' ostanejo v dolini,« hudomušno pove Liza, kakor jo kličejo domači.

Tudi krave rade poležijo

Elizabetin delovnik se je začel pred šesto uro zjutraj. Najprej je budila krave, ki 'pastirice' Lize na začetku niso ravno ubogale. Sploh če je bila brez palice. Kmalu je ugotovila, da med njimi vlada neke vrste hierarhija. Prikupila se je 'glavni' kravi, jo poimenovala Šefica in od takrat je bilo vse laže.

»Zjutraj sem jih pobožala, potrepljala po hrbtu, da so se počasi prebudile. Tudi one bi včasih malo 'poležale'. Potem sem se pa kar odpravila proti hlevu, kjer sem jim pripravila krmo in jih klicala, predvsem Šefico. In ko je ona vstala, so ji druge sledile. Sicer znajo biti krave tudi muhaste in so včasih reagirale po svoje, a večinoma ni bilo težav.«

Elizabeta je tako na planini izgubila strah pred njimi in jih obenem začela spoštovati. Po molži jih je odgnala na pašnik in tam so ostale do poznega popoldneva.

Pester delovnik

»Po zajtrku je bilo treba skuhati ajdove in koruzne žgance, speči dva do tri hlebe kruha. Spekli smo tudi svež štrudelj, skuhali enolončnico, potem pa so počasi že začeli 'kapati' prvi obiskovalci. Prevladovali so tuji gostje, zato mi je znanje tujih jezikov prišlo še kako prav, smo bili pa vsakega Slovenca toliko bolj veseli. Tudi nenapovedanih skupin je bilo kar nekaj. Saj veste, ko v trenutku napolnijo teraso in kočo, ko vse dobrote iz hladilnika in štedilnika poidejo in se peke in kuhe enostavno lotiš znova. «

Po šesti zvečer pa se je Lizin dan na planini počasi umirjal. Treba je bilo po krave na pašo. »Na začetku zelo naporno delo, ko ti eno uspe usmeriti v pravo smer, seveda vmes ves čas še jejo in se stegujejo po sveži travi, potem pa loviš še preostale in jih poskusiš usmerjati po pravi poti … Lahko mine tudi ura, preden ti uspe.« Seveda je tudi tu Elizabeta razvila svojo taktiko. Na koncu je odtehtalo 'poznanstvo' s Šefico in klic 'gremo'. Sledila je molža, velikokrat še peka kruha in priprava žgancev, potem pa zasluženi počitek.

Sicer dolg in pester delovnik za dekle iz doline, a čas, ki ga je preživela na planini, je kljub temu hitro minil. Potrebuješ pa kar kondicijo, saj si ves dan na nogah »Za to delo moraš biti vsestranski. Fino je, če znaš kakšen tuj jezik, veš kaj o okolici in nimaš problemov s komunikacijo. Obvladati moraš peko kruha, mešanje žgancev v velikanskem loncu ni ravno enostavno, znati moraš skuhati dobre enolončnice … Z dobro voljo in na­smeškom na obrazu pa se tudi marsikaj da.«

Prijateljstvo z gadi

Sirarna na Planini Zadnji vogel je od Ski Hotela na Voglu oddaljena pol ure hoda. Potem pa od tam obiskovalce velikokrat usmerijo na Vidikovec, kjer se odpira čudovit razgled na okoliške hribe, Triglavsko pogorje in Triglav.

»Če gostom nismo povedali, da tam domujeta dva črna gada, ju sploh niso opazili. Vedno sta se namreč uvidevno umaknila. Če pa smo jih opozorili nanju, smo bili nazaj grede deležni lepih posnetkov obeh kač in navdušenih razlag, kako sta lepa. Marsikdo je na ta način – zaradi pričakovanega in pristnega stika – izgubil strah pred kačami.« Naravo in živali je pač treba spoštovati.

Ker je Elizabeta že vse življenje povezana s turizmom – je turistična in planinska vodnica, ima svojo agencijo – pravi, da se vedno ravna po trenutnem navdihu. To jo je verjetno tudi pripeljalo na planino. Delo z ljudmi, stik z naravo jo osrečuje. Vse, kar jo zanima in zadovoljuje zasebno, je prenesla oziroma zna prenesti tudi v svoj poklic.

»Pozimi sem še vedno učiteljica smučanja, tako da tudi iz smučanja nisem čisto izstopila. Vesela sem vsakega novega izziva in doživetja. Moj moto je, da so spremembe edina stalnica v mojem življenju.«