S smučišča na morje – malo drugače
Mnogo je načinov, kako izkoristiti podaljšan konec tedna sredi poletja. »Ideja za enega od letošnjih je vzklila sredi mrzle zime nekaj let nazaj. Med smučarskim tekom v okolici Rateč sem opazil tablo z vrisanimi kolesarskimi potmi po Furlaniji - Julijski krajini/ Friuli-Venezia Giulia,« pripoveduje Matej Majnik. Ena od poti vodi po Kanalski dolini mimo Vidma/Udine in Palmanove do Gradeža/Grado. Celotna pot Alpe-Adria trail pa povezuje Salzburg z Gradežem, eden od krakov pa vodi od Trbiža/Tarvisio do Rateč.
Kranj - Lepega petkovega jutra se je družina Majnik iz Kranja s kolesi na strehi in vso kramo v prtljažniku odpeljali do Kranjske Gore. »Več kot pol ure so trajale priprave, da smo vse skupaj razporedili na prtljažnike in v kolesarsko prikolico. S seboj smo vzeli najnujnejšo opremo za kampiranje, nekaj oblačil in hrane. Dodobra natovorjeni smo zagrizli v prvi položen klanec proti Ratečam. Pri Zelencih se klanec zravna, nato pa sledi dolg spust proti Trbižu. Kmalu za novo trbiško železniško postajo smo prečkali most prek slikovite soteske Ziljice/Slizza, nato pa smo se priključili glavni kolesarski poti Alpe-Adria, označene tudi s kratico FVG1,« nadaljuje Matej. »Naslednjih petdeset kilometrov je še posebej slikovitih, saj poteka po trasi nekdanje, v 19. stoletju zgrajene in leta 2000 opuščene železniške proge 'Pontebbane'. Po kratkem vzponu mimo Trbiža smo pri Žabnicah/Camporosso prečkali razvodnico med Jadranskim in Črnim morjem in se pričeli počasi spuščati v Kanalsko dolino/Van Canale. Rahlo utrujeni smo se v Tablji/Pontebba ustavili za kratko okrepčilo, napolnili zaloge vode in se podali na najbolj atraktiven del celotne poti.«
Dolina reke Bele/Fella je na nekaterih krajih res ozka. Prostor si delijo reka s številnimi prodišči, majhni zaselki, regionalna cesta in nova avtocesta ter kolesarska pot. Predor sledi predoru – vsi so osvetljeni, vmes je veliko mostov in viaduktov. Veliko opuščenih in napol porušenih zaselkov da slutiti, da je bilo tu življenje težko. Svoje so dodale še vojne in številni potresi. Nekatere vasi štejejo komaj desetino prebivalcev v primerjavi s stoletjem nazaj. »Večkrat smo se ustavili in občudovali prekrasne razglede. V kraju Na Bili/Resiutta se kolesarska pot konča in naprej je treba po glavni cesti. Malo pred Carnio/Ciargna smo si v senci na širokem prodišču privoščili počitek in skuhali kosilo. Kmalu zatem smo se ustavili v Pušji vesi/Venzone, srednjeveški vasici, znani predvsem po izdelkih iz sivke. Do večera nam je uspelo prikolesariti do Humina/Gemona, kjer smo si v kampu skuhali večerjo, postavili šotore in utrujeni zaspali.«
Nov dan so Matej in Špela s hčerkami Manco, Nežo in Urško začeli zgodaj in ob osmih že kolesarili proti Vidmu. »Gore, ki so nas spremljale prejšnji dan, so kmalu ostale daleč za nami. Le majhni hribčki, preden se Furlanska nižina res zravna, so nam malce grenili kolesarjenje. Do poldneva smo prikolesarili do Vidma, si vzeli čas le za kratek ogled in okrepčilo.«
Kolesarska pot potem sledi manj prometnim cestam, sence je malo. »Precej utrujene nas je zgodaj popoldne s svojim znamenitim zvezdastim obzidjem pozdravila Palmanova. Okrepčilu v piceriji je sledil še zadnji del poti do Ogleja/ Aquileia. Spet smo prenočili v kampu, po osvežitvi v bazenu pa smo se podali še na kratek sprehod do znamenite oglejske bazilike.«
Zadnji dan so se Majnikovi prek lagune podali do Gradeža. »Malce smo se ustavili na plaži, nato pa smo se po stranskih poteh mimo izliva Soče (naravni rezervat, mokrišče – vredno ogleda) podali do Tržiča/Monfalcone. Od tu smo se z vlakom vrnili na Trbiž in čakalo nas je še slabih dvajset kilometrov do Kranjske Gore.«
Matej zaključi: »Vsega skupaj smo prekolesarili skoraj 250 kilometrov, opravili dobrih 600 metrov vzponov in več kot še enkrat toliko spustov. Ob zmerni hitrosti in z dovolj počitka na poti nismo imeli večjih težav z utrujenostjo. Otroci, dve najstnici in skoraj desetletnica, so bili prav navdušeni nad avanturo. Torej starši, kar pogumno pot pod noge oziroma kolesa.«