Sacro egoismo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. junij 2012 / 06:00

Med nami je še kar nekaj tistih, ki so živeli že takrat, ko je po zahodnem robu Gorenjske - po razvodnici Julijskih Alp - potekala rapalska meja. Vse več pa je tudi med mlajšimi takih, ki se za te reči zanimajo, zlasti za utrdbe ob tej meji, za jugoslovansko Rupnikovo linijo in italijanski Vallo alpino. O teh rečeh je v zadnjih letih izšlo več knjig in drugih publikacij, utrdbe privlačijo tudi vse več turistov. Bolj malo pa se ve o tem, zakaj in kako je rapalska meja sploh nastala, kdo ji je botroval, kdaj se je zgodil njen izvirni greh? O tem ozadju smo zdaj dobili sijajno študijo. Napisal jo je Uroš Lipušček, v spominu ga imamo kot dobrega novinarja, zdaj se je izkazal tudi kot odličen zgodovinar. Naslov knjige je Sacro egoismo, podnaslov pa: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta 1915.

Pa pojdimo po vrsti. Kaj pomeni »sacro egoismo«? Italijanski politik Antonio Salandra je kot predsednik vlade 18. oktobra 1914 v parlamentu izrekel tele zgodovinske besede: »Vlada ne bo podvržena nikakršnim čustvom, ampak samo neomajni predanosti naši državi - svetemu egoizmu.« Svetemu egoizmu pa se v italijanščini reče sacro egoismo. Ta izraz je nato postal moto italijanskih političnih prizadevanj v prvem letu prve svetovne vojne, prizadevanj, s katerimi so diplomatsko nadvse spretni in vojaško pregovorno slabi Italijani dosegli, kar jim je obljubil tajni londonski pakt, aprila 1915. Bismarck je svoj čas dejal, da »imajo Italijani večji apetit kakor usta«, a v tem primeru so skozi svoja kar velika usta strpali tako rekoč vse, kar so jim v londonskem paktu obljubile velesile antante, če v vojni prestopijo na njihovo stran. Po vojni, v kateri so bili pred koncem potolčeni pri Kobaridu (od takrat je v italijanščini beseda Caporetto še danes sinonim za največji možni polom), so dobili južno Tirolsko, slovensko Primorje, Istro, Reko, dele Dalmacije in Albanije …

V Lipuščkovi knjigi izvemo, kako negativno vlogo (za nas) je takrat odigrala ruska diplomacija, ki jo je vodil carjev zunanji minister Sazonov. Zanimali so ga samo pravoslavni Slovani, za Hrvate je vsaj vedel, za Slovence sploh ne. Rusi so hoteli dobiti nadzor nad Carigradom in obema ožinama (Bospor in Dardanele), skozi kateri je potekala plovba njihovih vojnih ladij in izvoz žita. Ko so jim Angleži in Francozi naposled ustregli v tej zahtevi, so s podpisom londonskega pakta brez oklevanja žrtvovali Slovence in Hrvate. Carski emigrant Sazonov je v svojih povojnih spominih zapisal: »Povsem legitimno je bilo, da bi Italija dobila strateške meje na severu, kar naj bi ji za vselej omogočilo varnost pred napadom prek alpskih prelazov, ki so bili v rokah Avstro-Ogrske. Kljub temu pa mislim, da Italija ni bila upravičena zahtevati velikega dela dalmatinske obale in pripadajočih otokov, ki so bili skoraj v celoti naseljeni s slovanskim prebivalstvom … Storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi jih prepričal, da bodo povsem varni, če bodo imeli Taranto, Ancono, Benetke, Trst, Pulj in Vloro, še posebej, ker skoraj ni bilo mogoče, da bi Srbija postala močna pomorska sila, tudi če bi dobila Dalmacijo.« Lipuščkov komentar: »Omenjena misel potrjuje, da je bila carska Rusija od vsega začetka pripravljena iz strateških razlogov prepustiti Italiji severne predele oziroma območja, na katerih so živeli Slovenci. Bili smo torej žrtveno jagnje na oltarju prve svetovne vojne. Podobno stališče so imeli tudi Angleži in Francozi. Slovenci smo bili do takrat (kdo ve, ali nismo še vedno) daleč premalo pomembni, da bi velike sile upoštevale naše interese …«

To so načelna in spominska stališča. Avtor pa slikovito prikaže tudi sam potek dogajanja. Ko je šlo Rusom spomladi 1915 na rusko-avstrijski fronti slabo, so bili tem bolj pripravljeni podpisati pakt, po katerem bi Italija odprla novo fronto na avstrijskih zahodnih mejah in nanjo poslala milijon vojakov. Na določila v paktu pa je morda vplivalo tudi viharno ljubezensko razmerje, ki ga je imel v času pogajanj 62-letni britanski prvi minister H. H. Asquith s 25-letno Venetio Stanley. V pismih, ki sta si jih kar naprej pošiljala, tudi po več na dan, ji je izražal svojo ljubezen, hkrati pa poročal o vseh političnih skrivnostih. Mlada dama pa je bila velika navdušenka nad Italijo in Italijani … Berite, kaj vse je vplivalo na to, da smo novembra 1918 kar čez noč dobili državno mejo na razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem!