Bogati Nemci se ne hvalijo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 11. avgust 2014 / 09:51

Trgovsko znamko Aldi oziroma Hofer poznamo. Nič pa ne vemo o njenih lastnikih. Bogati Nemci se tudi sicer ne razkazujejo v javnosti. Drugače je v ZDA, kjer se bogati dobesedno mečejo v medije. Kaj pa pri nas?

Ste slišali za Karla Albrechta?

Pred nedavnim (16. julija) je v Essnu umrl Karl Albrecht (1920–2014), domnevno najbogatejši Nemec ('tehtal' naj bi vsaj 22 milijard dolarjev), glavni lastnik Aldija oziroma Hoferja (tako se ta nemška in globalna družba imenuje le v Avstriji in Sloveniji). Nemška javnost je za njegovo smrt izvedela šele čez kak teden. Brata Karl in Theo Albrecht sta od svoje matere podedovala manjšo trgovino, jo po vojni iz Ruhr preimenovala v Aldi (pomeni Albrecht Diskont) in sčasoma iz nje ustvarila največjo verigo trgovin po svetu. Njuno zasebno življenje je javnosti neznano. Za Karla se ve le, da je gojil orhideje in igral golf, pa še tega na zasebnem igrišču. Njuni nekdanji zaposleni so vedeli povedati, da sta brata račune vodila s svinčniki, te pa sta uporabljala, dokler jih je bilo še mogoče prijeti s prsti. Nekoč naj bi arhitektom, ki so delali načrte za njuno novo prodajalno, očitala, da uporabljajo predebel papir. Ravno ta skromnost naj bi bila skrivnost njunega izjemnega uspeha. Odpovedovala sta se oglaševanju in se zanašala na sloves nizkih cen. Prodajala sta tisto, kar se je prodalo hitro. V trgovini sta imela sprva samo tristo izdelkov. Celo police so se jima zdele preveč potratne, saj morajo biti polne, polnilci polic pa stanejo. Zato sta izdelke puščala kar na paletah, na katerih so jih pripeljali v trgovino. Še danes trgovine verig Aldi in Hofer običajno ne ponujajo več kot dva tisoč izdelkov; druge jih ponujajo do 45 tisoč. Hrana je največkrat konzervirana, saj sveža hrana stane – trgovina jo mora nekje shranjevati. Njuni menedžerji so bili včasih brez telefonov, uporabljati so morali prvi plačljivi telefon v bližini. Ko so Thea leta 1971 ugrabili, je Karl odkupnino sicer plačal, a jo je nato skušal uveljaviti kot davčno olajšavo. – Če bi pokojnemu Karlu lahko rekli samotar, potem je vodja konkurenčne verige trgovin Lidl tako rekoč neviden. Obstajali naj bi samo dve fotografiji Dietra Schwarza, pa še od teh je ena črno-bela. Mož, ki velja za 25. najbogatejšega človeka na svetu, zunaj svojega ožjega družinskega kroga ne obstaja. Podobno je z družino Quandt, lastnico BMW. Avtomobili te znamke so statusni simbol za mnoge, ki želijo svetu pokazati, da nekaj zaslužijo, za lastnike podjetja pa to ne velja. Vzemimo primer Susanne Klatten, ki je hči ustanovitelja BMW Herberta Quandta. Susanne je po očetu dobila 12,5-odstoten lastniški delež v BMW. Je 44. najbogatejša oseba na svetu, a tudi o njej vemo le malo. V BMW je začela delati kot pripravnica na nizkem položaju in uporabljala lažno ime. Moški, s katerim se je poročila, sploh ni vedel, kdo je, to mu je zaupala šele, ko je bila zveza med njima že precej trdna. Nemški bogataši naj bi bili tako disrketni tudi zato, ker je skromnost v Nemčiji cenjena vrednota. V Nemčiji ni sprejemljivo, da bi mladi svoje milijone izkazovali v dragih avtomobilih. Kljub temu številke kažejo, da je bogastvo med Nemci zelo neenakomerno razporejeno. Bogatih Nemcev je za en odstotek vse populacije, v povprečju premorejo en milijon evrov po osebi, kar četrtina odraslih Nemcev pa nima nobenega premoženja ali je celo zadolžena. Drugače je v ZDA in v Veliki Britaniji, kjer so bogataši prave ikone javnega življenja. Warren Buffett sklicuje novinarske konference, Bill Gates potuje po svetu. Vsako ameriško mesto ima kako ustanovo, muzej, zdravstveno-raziskovalni center ali univerzo, poimenovano po lokalnemu bogatašu. Nemčija tega ne pozna. (Vir: www.dnevnik.si) – So potemtakem naši bogataši bolj nemški ali bolj ameriški? Se vam ne zdi, da se za zdaj predvsem skrivajo – pa ne zaradi skromnosti …

Ameriška protislovnost

»Amerika, ki jo poznam in imam rad, je sočutna, odprtega duha, ustvarjalna, eklektična, strpna in radodarna. Moji ameriški prijatelji poosebljajo te lastnosti. Ampak katera Amerika podpira to grozno enostransko kolonialno vojno? Kako je videti, ko dežela, ki bolj kot katera koli druga svojo identiteto vidi v idejah svobode in demokracije, počne točno nasprotno od tega, kar pridiga, in podpre kričeče rasistično teokracijo?« Tako je angleški glasbenik Brian Eno (1948) razkril protislovnost ameriške podpore izraelskemu in saudskemu režimu v konfliktu na Bližnjem vzhodu. Bravo, Brian!

Obama o sočutju in pravni državi

»Ne zaradi pomanjkanja sočutja, ampak ker smo pravna država.« S tem stavkom je predsednik ZDA pojasnil, zakaj bodo mladoletnike, ki so v ZDA prišli nezakonito in brez spremstva odraslih, deportirali v domače države. Prav. A zdi se, da ZDA ob vojni v Gazi zmanjka obojega: sočutja in pravne drže …