Rodila se je Lucija

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. avgust 2014 / 09:54

Življenje ni veselica, 3. del

Moja sogovornica si ni niti predstavljala, kako je vse enostavno, če je pri hiši moška roka, ki se obenem tudi na marsikaj spozna. Res je, da je odhajal od doma že pred peto uro in se pogosto vračal šele pod večer, a vmes je bil tudi kakšen dan prost, takrat pa je nadoknadil zamujeno. Bil je zelo priden, delaven in rad je stresal šale. V njeni hiši smeha pred tem niso poznali. Ob vseh udarcih, ki so jih doživljali, je smeh počasi izginil in ni bil niti zaželen.

Življenje se je čez noč spremenilo v eno samo pesem. Šoferji so že itak znani kot nasmejani, vedri in šaljivi ljudje, Franci pa je bil kralj med njimi! Zdelo se je, da ima za vse, česar se je lotil, dve desni roki. Čeprav so bile vožnje po takratnih ozkih in tudi sicer neurejenih cestah naporne, mu niso vzele energije. Tudi do potnikov, ki so dan za dnem do zadnjega kotička zapolnili avtobus, je čutil veliko odgovornost.

»Zgodilo se je, da je kdo od njih zjutraj zaspal, zapeljal je do njegove hiše in toliko časa trobil pred njo, da ga je prebudil,« se spominja Silvana.

Vsi so ga imeli radi, pogosto se je zgodilo, da so pred hišnimi vrati neznanci pustili kakšen priboljšek zgolj v zahvalo. Ko so preurejali prizidek, je bilo pridnih rok, ki so priskočile na pomoč, kolikor hočeš. Franci, ki sam nikoli ni pil, je ob večerih najbolj »žejne« naložil na motor, in jih- drugega za drugim- odpeljal domov.

Minilo je že nekaj let, domala vsak dan sta se trudila, da bi »naročila« otroka, a ga ni bilo.

»Nekoč pride Franci domov in mi pove, da je slišal za nekega padarja z Dolenjskega, ki zdravi takšne ženske, ki ne morejo imeti otrok. Bila sem zgrožena, ko mi je predlagal, da ga greva obiskat. Kaj bodo pa ljudje rekli, če bodo izvedeli, me je prešinilo. A se je le zasmejal in me stisnil k sebi z besedami, da me bo branil, pa naj stane, kolikor hoče. S težkim srcem sem se usedla na avtobus, v Ljubljani pa sva prestopila na vlak. Ves čas me je držal za roko, ki se mi je vidno tresla. Včasih je bilo namreč tako: jalovost je bila velika sramota, to, da si v zvezi z njo kaj ukrenil, pa še večja. Med vožnjo sem razmišljala o tem, kaj bo tisti padar počel z menoj. Slike, ki so švigale skozi moje možgane, niso bile prijetne. Še danes ga vidim pred očmi: bil je velik kot gora, zelo močan, z brki, rokave od srajce pa je imel zavihane vse do podpazduhe. Ko me je hotel Franci v »ordinaciji« pustiti samo, ga je poklical nazaj in mu ukazal, naj sedi ob meni. Nato nama je povedal, da sta za neplodnost običajno kriva oba, mož in žena. Zardela sem do ušes. Že sama misel, da bi lahko tudi moški nosil del krivde, se mi je zdela pošastna. Z dlanmi je krožil nad najinima trebuhoma, pred odhodom sva dobila še neke kapljice ter mazilo, s katerim sem se zvečer, preden je Franci legel k meni, morala namazati med nogami. O, kako mi je bilo nerodno! A povem vam – pomagalo je! Prej kot v enem letu se je nama rodila hčerka Lucija. Najina sreča je bila brezmejna!« pove s solzami v očeh.

Skupaj sta jo učila prvih korakov, zaradi nje sta se prijavila na letovanje v sindikalnem domu na morju, k hiši je prišel celo star fičko, za vsak slučaj, če bi bilo treba otroka peljati k zdravniku.

»Ko se je Lucija pripravljala na birmo, so se v našo družino spet naselile skrbi. Francija je že skoraj pol leta vsako jutro, preden je odšel v službo, neznosno bolela glava. Zgodilo se je celo, da je nekajkrat ostal doma, ker ni mogel vstati iz postelje. Zelo me je skrbelo, kaj je, on pa ni in ni hotel obiskati zdravnika. Potem pa mu je nekoč postalo slabo za volanom, medtem ko je delavce iz nekega podjetja peljal na sindikalni izlet. Malo je manjkalo, da ni prišlo do nesreče! Hitro so ga odpeljali v bolnišnico, kjer so mu še isti dan naredili preiskave. Eden njegovih prijateljev me je potem poiskal doma, kajti telefona še nismo imeli. Povedal mi je, da je s Francijem zelo slabo, da ga bodo operirali. Mislila sem, da me bo pobralo od hudega! Kako slabo, kako operirali, sem ponavljala vse do Ljubljane. Ležal je v bolniški postelji, ves omotičen od zdravil in pomirjeval. Desna veka mu je nenehno trzala, čez noč se je spremenil v živega mrliča. Komaj so me umirili, tulila sem kot ranjena zver! Po operaciji je ostal še več kot en mesec v bolnišnici, imel je tudi kemoterapijo, a njegovo stanje se ni izboljševalo, kvečjemu slab­šalo. Prepozno je prišel k nam, so bili žalostni zdravniki. Vseeno je prišel toliko k sebi, da je konec septembra prišel domov. Bil je čisto drugačen, miren, apatičen, sedel je na invalidskem vozičku in strmel v prazno. Le takrat, ko je prišla k njemu Lucija, so njegove oči oživele, včasih je pritekla tudi kakšna solza. Mene je komaj kdaj prepoznal. Ko sem vprašala zdravnike, zakaj je tako, so mi dejali, da je bil tumor v njegovi glavi zelo velik in da je med operacijo prišlo do nepričakovane krvavitve. Drugega, kar so mi razlagali, nisem povsem razumela. Spet so se pričeli težki časi. Vse je bilo na mojih ramenih. Lucijo je pričela »nositi« puberteta, bila je tudi precej razvajena, skrbela sem za bolnika, za kmetijo, hodila v službo. Komaj kdaj sem utegnila kaj pojesti, čeravno sem bila še zmeraj kuharica. Kakšna ironija usode! Vse sem potrpela, da je bil le Franci ob meni! Počasi se je njegovo psihično stanje izboljševalo, kdaj pa kdaj se je tudi smejal, vedel je, kdo sem. Da mu v času, ko ni bilo nikogar doma, ne bi bilo dolgčas, sem kupila televizor. Najraje je gledal Stana in Olia, všeč so mu bile tudi reklame, ki jih je ponavljal tudi takrat, ko je bila televizija ugasnjena. Njegovi prijatelji so pogosto prihajali na obiske, pomagali so mi pri delu, a počasi so se tudi oni naveličali. Nazadnje so se nehali celo izgovarjati, preprosto ni jih bilo več. Franci je životaril še tri leta, zdravniki, ki so ga odpisali že kmalu po operaciji, so rekli, da je to bil čudež. Ko smo ga pokopali, nisem jokala. V meni pa je vrelo in me hotelo raztrgati. Moje življenje je bilo ena sama žalost, a še takrat, ko je vanj posijalo sonce, me je udarila usoda, da me bolj ni mogla. Skoraj sedemnajst let sva bila skupaj v dobrem in slabem. Pokazal mi je, da so najlepše stvari skrite v malenkostih, naučil me je, da sem se znala veseliti sonca, ki je zjutraj pokukalo izza hriba, da sem bila srečna, če me zvečer, ko sem legla k počitku, ni vse bolelo. Od njega sem se naučila, kako prisluhniti hčerki, ji pomagati ter ji stati ob strani. Za vse te darove sem bila hvaležna in tudi zato je bila čez čas bolečina malo manjša.«

Leta, ki so prihajala, niso bila lahka. Luciji se je poznalo, da ji manjka oče. Zelo ga je pogrešala, zato je v najbolj norih letih pogosto zašla tudi na stranska pota. Zamenjala je kar nekaj srednjih šol, preden se je ustalila in prišla k pameti.

»Prvič se je poročila pri dobrih osemnajstih letih. Še danes jo vidim pred seboj. Nekega večera je vdrla v hišo, kjer sem ravno mesila kruh za neko ohcet. Z njo je bil fant, malo okajen, a ne preveč, da ne bi mogel stati na lastnih nogah. Predstavila mi ga je kot moža, ki ga »ne­izmerno ljubi«. Skoraj me je kap. Kakšen mož vendar?! Pa je bil res, nič se ni dalo spremeniti. Naša hiša se je spremenila v veselico, saj so jo napolnili njegovi prav tako veseljaški in brezdelni prijatelji.«

(Konec prihodnjič)