Od konjička do podjetniške ideje

Nekdanja novinarka in predstavnica za odnose z javnostjo Karmen Kogoj Ogris je pred enim letom kariero na omenjenih dveh področjih postavila na stranski tir in postala »gospodinja«, ki kuha za druge.

Kranjčanka Karmen Kogoj Ogris je osem let kot novinarka delala na radiu, nato je bila štiri leta vodja komuniciranja pri nevladni okoljski organizaciji Umanotera. »Nisem bila zadovoljna, hotela sem spremembo v življenju,« je pojasnila. Tako se ji je pred kakšnim letom porodila ideja, da bi ustanovila svoje podjetje, ki ga je poimenovala Moje kosilo. Osnovni namen je bil, da pride k strankam na dom in jim iz živil, ki jih najde v omarah in v hladilniku, skuha kosilo, ki bi jih čakalo na mizi, ko bi se vrnili iz službe.

Izhajala je namreč iz lastne izkušnje zaposlene žene in mame, ki se je iz službe v Ljubljani domov vračala v poznih popoldanskih urah. »Kot osebi, ki ji je pomembno, kaj in kdaj je, se mi je zato utrnila zamisel, da bi poskusila poskrbeti, da bi ljudi po prihodu iz službe doma čakalo kosilo oziroma bi prišla v podjetje in jim skuhala,« je razložila Karmen Kogoj. Pri tem se drži svojega osnovnega načela, da hrano vedno pripravi svežo, zato je nikoli ne pripravlja drugje in potem zgolj pripelje na dom ali v podjetje. Kmalu se je pojavila prva stranka, in sicer manjše podjetje iz Ljubljane. Kot pravi, je direktor že dlje časa razmišljal o tem, kako bi delavcem omogočili ustrezno prehrano, saj so do takrat živeli predvsem od sendvičev. V njihovi čajni kuhinji zdaj vsak dan pripravi kosilo za 12 do 14 oseb. »Jaz jim sestavim jedilnik in za njihov denar nakupim živila. Malo po 9. uri pridem v podjetje, ob 11.30 pa imajo na mizi kosilo.« Za kosilo odštejejo od 4,50 do 5,50 evra, pri čemer jim sama zaračuna zgolj svojo storitev, kar znaša 2,50 evra na osebo, preostalo predstavlja strošek za živila. Na domu, pravi Karmen Kogoj Ogris, pa pripravo kosilo računa 7,50 evra, in to ne glede na število oseb. Za zaposlene v omenjenem podjetju vedno pripravi glavno jed in solato, na domu pa navadno tudi sladico. Jedilnike je doslej vedno sestavljala sama, je poudarila, saj še ni imela izkušnje, da bi kdo izrazil kakšno posebno željo glede tega. »Običajno jim je všeč, kar predlagam,« se nasmeje. Je pa res, dodaja, da imajo v podjetju, kjer kuha, zaposleni zelo radi meso. »To včasih zato poskušam omiliti z dimljenim lososom ali morskimi rakci recimo.« Tortilje, ki jih imajo zelo radi, jim sicer pripravi dvakrat na mesec, v glavnem pa se trudi, da se jedi ne ponovijo prepogosto.

Ob tem se ji zdi zelo pomembno poudariti, da nima namena vstopati v polje profesionalcev, ki jih zelo spoštuje. »Nisem kuharica, sem samo gospodinja za štedilnikom.« Na vprašanje, kako se je naučila kuhati, pojasni, da je imela dva vzora: staro mamo in moževo teto. »Pa z veseljem,« še pristavi. Preden je to preraslo v podjetniško idejo, ji je namreč kuhanje predstavljalo konjička. Tudi ko zdaj kuha za več ljudi, se trudi, da to ni hrana kot v menzi. »Kuham tisto, kar kuham tudi doma.« Verjame, da je to tudi zdravo, čeprav ni prehranski strokovnjak. »A če uporabljam sezonska živila, jih sveže pripravim in jih take tudi postrežem, je najbrž tudi zdravo.« A Slovenci, je prepričana, še vedno bolj gledamo na to, kaj damo nase kot vase.

Za jesen že snuje nove ideje, saj se namerava posvetiti tudi pripravi pogostitev na domu ob različnih praznovanjih. Zelo rada namreč pripravlja predjedi in podobno, zato bi ji to predstavljalo še dodaten izziv. »Slavljenec se tako lahko posveti gostom in se poveseli, jaz pa bi poskrbela, da bi bila hrana na mizi.« In kaj bi storila, če bi se naenkrat povpraševanje po njenih storitvah močno povečalo? »Klonirati se sicer ne morem,« odgovori v smehu in resneje doda, da bi se poskušala s strankami uskladiti, da bi jim kuhala ob različnih urah ali morebiti celo različnih dnevih. O zaposlitvi dodatnega človeka pa ta čas še ne razmišlja. Če bi se že kdaj odločila za to, pravi, bi morala to biti to oseba, ki bi posvojila njeno filozofijo priprave hrane.