Tajno društvo SMC in pametni telefoni
V poročilih o ustanovni seji novega državnega zbora sta mojo pozornost vzbudila naslednja dva odlomka iz Dela in Dnevnika. V Delu so zapisali: »Šestintrideset poslancev na volitvah zmagovalne SMC – vsi so novinci v parlamentarnih klopeh – se je včeraj dosledno držalo navodila: nobene komunikacije z novinarji.« V Dnevniku pa smo lahko prebrali: »Kaj si o izvolitvi in svojem prihodnjem delu misli Milan Brglez, pa nam žal ni uspelo izvedeti. Je namreč prvi predsednik parlamenta, ki ni želel odgovarjati na novinarska vprašanja.«
Stranka Mira Cerarja si s tem že na začetku dela medvedjo uslugo. Če hočete v politiki podreti zgrajeno, je najbolje, da se zaprete pred novinarji in jih pustite brez informacij. Ker se v zadnjem času tako zelo prepiramo o zaslugah za dobljeno slovensko vojno in osamosvojitev, je treba spomniti na delo tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, ki je v nasprotju s predstavniki JLA na široko odprl vrata domačim in tujim novinarjem in jim dostavljal natančno premišljene podatke. Dobri novinarji se zavedajo, da so informacije, ki prihajajo od politikov, potrebne preverjanja, ampak navsezadnje to informacije oziroma stališča vendarle so. Če so namesto njih deležni arogantnega molka in ignorance, kar ne pomeni nič drugega kot podcenjevanje njihovega dela, bodo informacije pač pobirali na nasprotnem bregu in jim dodali svoje komentarje, ki največkrat tistemu, ki jim informacije prikriva, ne bodo všeč. Vse kaže, da je stranka SMC tudi stranka brez zgodovinskega spomina, saj bi se lahko njeni člani spomnili tega, kar je sledilo, ko se je Janez Janša na začetku Demosove vlade spravil nad novinarje in jim napovedal labodji spev. Stranka SMS sicer prejšnji petek ni bila tako ostra, ampak iz njenih potez je vseeno mogoče razbrati, da tudi pri njih vlada stroga hierarhija, nekaj podobnega kot v SDS. Če je 36 njihovih poslancev že na prvi seji pristalo na to, da v parlamentu ne bodo več mislili s svojimi glavami in bodo le močan glasovalni stroj, potem v novem slovenskem parlamentu ne bo bistvenih sprememb. Mogoče bi bilo dobro, če bi v SMS najprej prisluhnili Francu Trčku, poslancu Združene levice, ki je opazil, da je bila na prvi seji več kot polovica poslancev na pametnih telefonih, in to komentiral z naslednjimi besedami: »Mi pa potrebujemo pametne glave in pametne telefone na 'off''.« Trček na žalost ni mogel videti, kako bi se v parlamentu obnašal njegov kolega Luka Mesec, saj se je slednjemu pomembneje od udeležbe na ustanovni seji sedmega sklica Državnega zbora zdelo srečanje s somišljeniki v New Yorku. V New Yorku je seveda lepo in tudi Inštitut Rose Luxemburg je ugledna inštitucija, ampak slovenska politika se dela v našem parlamentu. Močno dvomim, da v Inštitutu za delavske študije ni nikogar, ki bi ga lahko zamenjal v New Yorku. Njegova prva zaušnica našemu parlamentu je neprijetna toliko bolj, ker ravno njegovi zavračajo vstop v vlado in najavljajo ostro delo iz opozicije.