Sobe z zgodbo Pr' Gavedarjo

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / torek, 5. avgust 2014 / 10:39

Zgodbe mame Marije, tata Franca, tete Silve in hlapca Jaka, pravična kava in lokalni zajtrk, ekološke brisače in unikatna posteljnina, ki jo je oblikovala Almira Sadar – vse to gostje najdejo v »sobah z zgodbo« v prenovljeni domačiji Pr' Gavedarjo v središču Podkorena. Mlada lastnica Martina Gregori je v mini hotelčku s štirimi sobami in enim apartmajem prepletla ekološke smernice z zgodbo kulturne dediščine ter v več kot sto let star objekt vtisnila enkraten dizajn in moderne elemente.

Hiša je v lasti družine Gregori že več kot stoletje; kupil jo je Ivan Gregori pred prvo svetovno vojno in s seboj prinesel tudi svoje domače ime Govedar. Skozi desetletja je bila hiša dom številnim članom družine Gregori, počasi pa se je praznila, a je ostala v enem kosu in danes daje občasen dom domačim, Martini, njenemu bratu in očetu. Brat se ukvarja z medicinskimi gobami, oče čebelari; kmetija ima tako status turistične kmetije. Nekaj let je Martina v njej imela urejen hostel Pri Tatku, a je ugotovila, da želi nekaj več, da gostom hišo predstavi na drugačen način, z vsem njenim bogastvom kulturne dediščine, a na sodoben način: da postane primer dobre prakse trajnostnega turizma. Ne nazadnje Martina, po izobrazbi sicer veterinarka, na ekonomski fakulteti zaključuje magisterij na temo trajnostnega turizma.

Kava iz pravične trgovine in lokalna hrana

Kot pripoveduje, je pred temeljito prenovo notranjosti stavbe arhitektom – prenovo so vodili arhitekti iz studia AKSL Arhitekti, njihova je bila tudi idejna zasnova – postavila le tri pogoje. Da ohranijo staro pohištvo – ohranjena je celotna babičina dota, veliko kosov pohištva pa je celo prababičinega – ter čudovite slikarije po stenah v sobah. Da v sobah ni mavčnih sten. In da vsaka soba dobi sodobno kopalnico. Arhitekti so skupaj z mojstri (ogromno dela je bilo ročnega) projekt več kot uspešno izpeljali in ustvarili mini hotelček, v katerem se prepleta zgodba kulturne dediščine z modernim dizajnom in ekološkimi smernicami. Tako so pri prenovi uporabljali apnene barve, uredili so sodoben prezračevalni sistem, stavbo ogrevajo na lesno biomaso, uporabljajo varčne pipe in kotličke. Posteljnina je iz ekološkega bombaža in iz pravične trgovine, celoten tekstil v hiši pa je oblikovala Almira Sadar. Za izhodišče je vzela gorenjski nagelj in rdečo, belo in modro barvo. Tudi brisače so iz ekološkega bombaža, gostom pri zajtrku postrežejo kavo iz pravične trgovine in lokalno hrano, denimo domač med, marmelado, gobe, sir, jogurte … Uporabljajo tudi ekološka čistila.

Sobe z zgodbo

Urejene so štiri sobe in en apartma. Vsaka soba je imenovana po prednikih, ki so nekdaj živeli v hiši. Jakova soba je tako posvečena hlapcu Jaku, ki je vse svoje življenje bival na domačiji in je bil v veliko fizično in moralno pomoč vsem članom družine. Druga je Soba mame Marije; mama Marija je prišla na domačijo kot mlada nevesta, pohištvo v sobi pa je del njene dote. Bila je izredno milega in prijaznega značaja, vedno pripravljena pomagati sovaščanom. Tretja je Soba tete Silve; teta Silva je bila vedno nasmejana in dobrega zdravja. »Na domačijo je prišla kot pomoč stari mami. Tukaj je ostala dolga leta, nam pa je predstavljala babico, ki je nikoli nismo spoznali,« pravi Martina. Sledi Stanovanje tata Franca. »Tata Franc je bil gospodar domačije dolga leta, domačijo je uspešno vzdrževal in reševal pred propadom,« pravi Martina. Zadnja pa je Soba tatka Janeza. »Tatek Janez je zdajšnji gospodar domačije Pr’ Gavedarjo, je predan okoljevarstvenik, zaščitnik Zelencev in velik zagovornik ekološkega čebelarjenja. Soba s slikarijami je njegova najljubša soba, po svoji biološki ekspediciji v Himalaji leta 1972 je v njej shranjeval svoje spomine in takrat je soba dobila tudi vzdevek 'indijska' soba,« pripoveduje Martina.

Zgled trajnostnega turizma

»Želim biti primer dobre prakse trajnostnega turizma; vem, da sem šele na začetku in da bo trajalo dolgo, da bom to tudi uresničila, pa vendar … Ponudbo želim nadgraditi z restavracijo in velnesom, kakršnega v Dolini ni. Želim povezati ljudi iz lokalnega okolja, tako s ponudbo lokalne hrane kot z družbeno odgovornim konceptom zaposlovanja domačinov. Smo na začetku, a idej imam ogromno,« še pravi Martina.