Srečanje s Francijem

Življenje ni veselica, 2. del

Potem pa je Minkina mama nenadoma zbolela, začela je pokašljevati, in dokler ni nekoč bruhnila kri, so se vsi skupaj tolažili, da jo je napadel le malo bolj trdovraten prehlad. Kljub težki diagnozi pa je vztrajala še več kot tri leta, le posušila se je, bila pa je tudi preveč šibka, da bi lahko poprijela za delo na polju ali ob košnji. Silvana je bila prisiljena, da se začne ozirati za moškimi, kajti boleče se je zavedala, da nima drugega izhoda.

Medtem ko mi je pripovedovala svojo zgodbo, je nenehno pogledovala proti vratom, kot bi se bala, da bi vstopil kakšen nenapovedan in slišal, kar ne bi bilo za njegova ušesa.

Uganila je moje misli, za trenutek prekinila pripovedovanje in pripomnila: »Veste, strah, ki se mi je že kot otroku zalezel v kosti, je tam tudi ostal. Bili so časi, ko nikoli nismo vedeli, kdo od sosedov in drugih sovaščanov je ovaduh in bo za prgišče Judeževih kovancev odnesel oblasti na nos kakšne neprimerne besede. Ko je moj vnuk, ki so ga skrivnosti nekaj časa precej zanimale, začel poizvedovati, zakaj točno je umrl njegov praded, so mu nekateri rekli, naj raje odneha, da ni varno. Pa se je pisalo leto 2004! Zavedam se, da so se nekateri pod komunizmom znašli, zatajili so svoje starše in njihovo trpljenje, ko jim je šlo po maslu, je logično, da so hvalili roko, ki jim je ponudila z marmelado namazan kruh. Pri nas je bilo, žal, drugače. Pred drugo svetovno vojno smo bili veliki kmetje, celo veleposestniki, čez deset let, ko so nam pokradli vso zemljo, ki je bila kaj vredna, pa smo se spremenili v zadnje berače na vasi. Tega človek ne pozabi. Nikoli!«

Ko se je izkašljala, sva za nekaj trenutkov obsedeli v tišini. Z robcem si je brisala solze in tiho hlipala.

Pa ni bilo le družbeno okolje tisto, zaradi katerega je Minka domala vse življenje, bolj kot ne, po tihem trpela. Težki trenutki so prepletali tudi njen vsakdan.

»Bilo mi je že skoraj petintrideset, ko je mamo spravil pljučni rak v prezgoden grob. Saj ji ne morem očitati, bogvarji, da nas je zapustila, tako ji je bilo pač namenjeno! Bilo je res nevzdržno, saj sem čez noč ostala za vse sama. Da bi pustila službo, ni šlo. Brez denarja se, žal, ni dalo živeti. Dve kravi v hlevu, bikec, prašiček, nekaj kokoši, zajci, dve kozi, mogoče sem še koga pozabila, pa so prav tako zahtevali celega človeka. Na nečaka in nečakinjo se nisem mogla zanašati, malo sta že pomagala, a šele potem, ko sta opravila s šolskimi obveznostmi. Začela sem se zavedati, da brez moškega pri hiši ne bo šlo. Najprej sem mislila, da bi dobila kakšno žensko, ki bi bila vešča kmečkih opravil. Pa mislite, da sem jo našla?! Kje pa! Vse so raje hodile v službo, brigalo jih je kmetijstvo. Za povrhu so se iz mene še norčevali, češ kakšna naivka sem. Nekateri so celo pričakovali, da bom prodala kmetijo in se preselila v delavski blok, ki so ga pričeli graditi zraven fabrike. Takšna namigovanja so me poniževala in mi zadirala nož v srce. Z velikim trudom in odporom sem začela razmišljati, kje bi bil kakšen moški, ki bi ne bil pijanec, postopač, ki bi imel v sebi še kaj čuta za zemljo. Prav nobene izbire ni bilo. Po drugi strani tudi v sebi nisem našla niti sledu o kakšni naklonjenosti do moškega spola. Ne vem, zakaj ne, saj se mi je po drugi strani zdelo, da sem bila vesela, ko me je kdo od njih v jedilnici lepo pozdravil in mi namenil kakšno prijazno besedo. Nekoč se je zgodilo, da sem v menzi, po tistem, ko sem razdelila malico, enostavno zlezla skupaj zaradi izčrpanosti. Spala sem komaj uro ali dve na noč, krompir sem pobirala še v trdi temi. Beseda da besedo, in ko me je zdravnik, ki so ga nemudoma poklicali, vprašal, kaj mi je, sem prvič, kar pomnim, planila v jok. Do takrat sem žalost in tudi solze zmeraj zelo uspešno zadrževala v sebi, tako da nihče ni nikoli opazil, da sem lahko tudi nerazpoložena. Izjecljam mu, da je breme vseh obveznosti postalo pretežko, da ne zmorem več, da je zelo hudo, pa mi preprosto odgovori, naj se pač omožim, pa bo laže. O, ko bi vedeli, kako se je šele ob teh, zadnjih besedah usulo iz mene! Zdravnik je videl, da ga je polomil, ukazal mi je, naj grem domov in si privoščim mesec dni bolniške. Zmajala sem z glavo, da je to nemogoče, da tudi na dopust ne grem, ker delavci ne morejo biti lačni. To ga je zelo razjezilo, vstal je in šel k direktorju, kjer se je na lastne oči prepričal, da že tri leta nisem koristila niti dneva dopusta! Na svoje veliko začudenje sem ostala doma vse do sredine januarja naslednjega leta. Naj pa kot zanimivost dodam, da so iz pisarn potegnili štiri delavke, ki so me v kuhinji nadomeščale, a še ni bilo dovolj, v času razdeljevanja malic jim je morala pomagati še peta,« nadaljuje Minka.

V času bolniške, ki to niti ni bila, si je vseeno opomogla, malo poredila in tudi z živci ni bila več na koncu kot poprej. Enkrat sredi novembra pa jo sosede povabijo s seboj, na kopalni izlet v Rogaško. V trenutku se je odločila, da gre z njimi. Prvič v življenju si je kupila tudi kopalke.

»Bil je nepozaben dan, četudi je bilo jutro zoprno in megleno. Že zarana sem vstala, da sem šla najprej v hlev, pripravila otrokoma zajtrk, preden sta šla v šolo, jima skuhala tudi kosilo, potem pa sem že slišala sosedo, ki me je priganjala. Na avtobusu je bila ravno prav zabavno, ne boste verjeli, celo jaz sem se smejala šalam. Med vsemi sem bila najmlajša in verjetno sem tudi zato padla šoferju v oči. Ni bil ravno lep, a je deloval še kar simpatično. Spremljal me je tudi ob bazenu, in ker nisem znala plavati, sva imela še malo več časa za klepet. Kmalu sva spoznala, da imava zelo podobno usodo, le da se je njegovi mami od vsega hudega, kar je doživljala skozi vojno vihro, zmešalo, nakar se je obesila. Njihovo kmetijo je prevzel brat, on in še trije pa so morali oditi s trebuhom za kruhom. Živel je v neki podnajemniški sobi, stranišče je imel skupno s še z dvema drugima družinama. O kopalnici je lahko le sanjal. Prehranjeval se je po menzah, ker ni znal kuhati, od srca pa je bil hvaležen, če so ga potniki, ki jih je prevažal po izletih, kdaj povabili medse in mu 'častili' kosilo. Beseda je dala besedo, ko me je potem vprašal, če se lahko še kdaj oglasi, sem z veseljem pristala. Počutila sem se kot v nebesih. Končno sem srečala moškega, ki je v meni prebudil čustva! Mislila sem, da česa takšnega ne bom nikoli doživela. Franci se je res oglasil, in to že takoj naslednji dan. Začudil se je, kako to, da sem kar doma. Ko sem mu povedala, da koristim dopust za še tri leta nazaj, me je vihravo objel in mi zatrdil, da če hočem biti njegova, me bo zmeraj branil pred izkoriščevalci. Vse sem mu obljubila, a brez besed, saj sem na njegovih prsih jokala od sreče, ki me je doletela. K meni se je preselil že čez kakšen mesec, a šele potem, ko sva se poročila.

Dan, ko sem mu rekla »ja«, je bil eden najlepših v mojem življenju …«

Minka si ni niti predstavljala, kako je vse enostavno, če je pri hiši moška roka, ki se obenem tudi na marsikaj spozna. Res je, da je odhajal od doma že pred peto uro in se pogosto vračal šele pod večer, a vmes je bil tudi kakšen dan prost, takrat pa je nadoknadil zamujeno. Bil je zelo priden, deloven in rad je stresal šale. V Minkini hiši smeha pred tem niso poznali. Ob vseh udarcih, ki so jih njeni prebivalci doživljali, je smeh počasi izginil in ni bil niti zaželen.

(Se nadaljuje)