Vse je v glavi

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 4. avgust 2014 / 11:07

Marsikdo ne verjame, da je tako. Tudi sama včasih rajši izberem zunanje krivce, okoliščine, polno luno ali navodila, zato, da se lahko izmotam, izgovorim in prevalim odgovornost na druge. Celo blond barvo las se da dobro iztržiti, ko nečesa ne znam narediti. Premalokrat se vprašamo, ali bi lahko naredili bolje? Se bolj potrudili? Le prava misel mora biti v glavi in pravi program.

Aprilsko vreme, ki nas preseneča v teh poletnih dneh, je pogost razlog za to, da ima človek pokvarjen dan. V soncu je vse lepše, kajne. Ampak, če bi sedajle nažigala poletna vročina do osemintrideset stopinj, bi se ravno tako pritoževali kot sedaj. Nekaterih ne bo nikoli nič zadovoljilo. Zato, ker je vse v glavi. V glavi se zgodi naravnanost za dan, za delo, za odnose. Ko se mi ne ljubi potruditi za vse našteto, tega nikakor ne bom razglasila. O, ne. Poiskala bom krivca. Nekdo vendar mora biti kriv za mojo nesrečo. Tudi za vašo in za vso nesrečo tega sveta. Pa čeprav vreme. Deževni torek sem preživela v Ljubljani. Najboljša družba, najboljše vreme, najboljši načrt za brezskrbno igranje velikih in malih turistk. Srečala sem veliko tujcev, večina je bila nasmejana. Srečala sem nekaj znancev, večina je bila namrgodena zaradi dežja. Zakaj se tako hitro pustimo zapeljati vremenu? Na hčerino vprašanje, zakaj me dež ne jezi, sem odgovorila s preverjenim pregovorom, da ni slabega vremena, je samo slaba oprema za vreme. In treba je imeti dobro opremo. Kljub tej dobri opremi so bile noge na koncu premočene. In kaj zato? Človek mora biti moker, da ve, kako lepo je imeti suhe noge. Človek mora biti lačen, da ve, kako lepo je biti sit. Človek mora biti nesrečen, da lahko občuti srečo. Človek mora biti utrujen, da ve, kako lepo je počivati. Medtem ko se mi pritožujemo nad vremenom, mi nova znanka z Nizozemske pošlje sporočilo, kako lepe počitnice so preživeli v naši deželi. Vem, da je večino njihovega dopusta deževalo. Drugi znanci iz Belgije so se kopali v Bohinjskem jezeru in niso mogli prehvaliti, kako je bilo lepo. Pa voda ni bila tako topla, kot si mi predstavljamo, da bi morala biti.

Vse je v glavi. Mogoče včasih preveč. Preveč predstav o idealnem, preveč pričakovanj o zaželenem. Preveč načrtov in premalo spontanosti. Kdo je potem kriv za srečo? Nekaj potrditev za vsebino v glavi sem dobila na razstavi o možganih, ki sem jo obiskala že drugič. Ne zato, ker imam tako rada ponovitve, ampak zato, ker se mi zdi vredno, da grem tja z različnimi ljudmi. O možganih bi se rada tudi pogovarjala z drugimi. Ampak večina se noče. Nisem še ugotovila, zakaj. Še o seksu se ljudje rajši pogovarjajo. So možgani postali tabu tema ali je razlog v tem, da nočemo razkriti svoje nevednosti? Mogoče imamo pa v glavi misel, da mora biti vse naj naj naj. Naj vreme, naj pamet, naj lepota. Mar nas ne učijo tega od malega? Letos testiram možgane. Zelo intenzivno se ukvarjam z vsem, kar se je vanje vtisnilo skozi vsa leta. Koliko vzorčkov, stavkov, stališč in vsega, kar pravzaprav ne prinaša tako veliko koristi, kot včasih mislimo. Pomaga, če stvari kdaj naredimo drugače. Se naučimo česa novega. Gremo po drugi poti. Se odzovemo drugače kot sicer. Povemo nekaj v tujem jeziku. Skuhamo nekaj mehiškega. Prebedimo noč v pogovoru, čeprav moramo zjutraj vstati. Preberemo knjigo za najstnike. Pogledamo risanko. Rešimo križanko. Se naučimo pesem in jo zapojemo slavljencu na zabavi. Hodimo bosi. Rečemo otroku, naj skače po lužah. Ulovimo svojo prvo ribo. Spimo na seniku. Vse, kar je novega, koristi tudi možganom. Naj bo letošnje poletje shranjeno kot niz dogodkov, ki smo jih doživeli. Otroci obožujejo starše, ki živijo. Ne glede na vreme. Ne glede na čas. Ne glede na to, da so odrasli.