Zgodba nobelovca

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 14. oktober 2023 / 16:45

V prvem tednu oktobra smo izvedeli, kdo so prejemniki Nobelovih nagrad za leto 2023. V tem zapisu pa se seznanimo z zgodbo nobelovca Paula Nurseja, ki je s svojim delom prispeval k boljšemu razumevanju in zdravljenju raka …

Človek z izjemno zgodbo

Nobelovec Paul Nurse je človek z izjemno življenjsko zgodbo. Ko je bil že starejši, je po naključju ugotovil, da je bila njegova sestra dejansko njegova mama, starši pa dejansko stari starši! »Odraščal sem v delavski družini, z dvema bratoma in sestro. V svojih 50. letih, ko sem delal v ZDA, sem zaprosil za zeleno karto, ki so mi jo zavrnili. Bil sem zelo presenečen, ne nazadnje sem že imel Nobelovo nagrado, kraljica me je povišala v viteza. Prošnjo so zavrnili, ker je na mojem rojstnem listu pisalo zgolj, da sem britanski državljan, niso pa bili navedeni starši. Nikoli nisem razmišljal o tem. Starša sem sicer vprašal, zakaj imam tako kratek rojstni list, a sta me odpravila, da je bil tak cenejši. To ni bilo res. Skrivala sta, kot cela družina, da je moja sestra dejansko moja mama. Zanosila je pri 17 letih, odpeljali so jo k teti, kjer je rodila, potem je moja (stara) mama prišla in me predstavila kot svojega sina. Prava mama me je pri 2,5 leta zapustila, ko se je poročila. Na poroki je v eni roki držala za roko mene, v drugi pa moža, ki mu nikoli ni povedala, da sem njen sin. Tako je ostalo več kot 50 let. Takšne situacije v tistih časih v delavskih družinah niso bile tako neobičajne, bolj je neobičajno, da v mojem primeru nisem izvedel resnice, dokler nisem bil star več kot 50 let, sploh pa, da sem genetik. Tako se je razrešilo moje razmišljanje, ko sem se včasih spraševal, zakaj sem malo drugačen kot drugi člani družine. Seveda je bil šok. Ampak dejstvo je, da so skušali narediti, kar je bilo najboljše zame. Niso me dali v posvojitev, ampak so poskrbeli zame, nisem doživel travme. Včasih mi je bilo malo dolgčas, ko sem odraščal, a sicer se nimam kaj pritoževati. Mojim starim staršem se moram zahvaliti in obenem bi rad izrekel sožalje moji pravi mami. Namreč danes se kaj takega ne bi moglo zgoditi, danes ni več take stigme v tovrstnih primerih najstniških nosečnosti. Takrat pa so bili drugi časi. Na žalost so moji starši in mama umrli, preden sem izvedel resnico, zato se nismo mogli pogovoriti. Želel sem tudi izvedeti, kdo je bil moj oče. Mislil sem, da je bil mogoče študent, da je bil mlad, kot je bila mama. Pred nekaj tedni sem na podlagi DNA-testov izvedel, kdo je moj oče, in čez dva tedna se bom srečal s polbrati in polsestrami po njegovi strani. No, ni bil študent, temveč je bil voznik avtobusa in tovornjaka. Skratka, po obeh straneh prihajam iz delavske družine. Naj ponovim: vsi so se trudili po najboljših močeh.«

Napredek je, toda počasen

Britanski genetik in biolog Paul Nurse je za svoje prelomne raziskave celičnega cikla leta 2001 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Njegova odkritja so prispevala tudi k boljšemu razumevanju in zdravljenju raka. »Najprej je treba razložiti, da rakava obolenja pomenijo vrsto različnih obolenj, kjer pride do napake pri delitvi celic. A vseeno to ni ena bolezen, ampak jih je več sto, vse pa uvrščamo pod skupno ime rak. Kar je pomembno razumeti, je, da je vsaka oblika raka različna. Običajno gre za okvare določenih genov ali kombinacije genov, ki nadzorujejo reprodukcijo celic v določenem delu telesa. Toda eno obliko raka lahko povzroča ena skupina mutiranih genov, drugo pa druga. Če torej iščeš način, kako ustaviti te mutirane gene, je možno, da bodo potrebne različne oblike zdravljenja. Tradicionalna metoda, kot je operativna odstranitev tumorja ali ubijanje rakavih celic z radioterapijo ali kemoterapijo, predvsem ta pomeni, da v telo dejansko vnesemo strupe, ki opravijo z obolelimi celicami, a hkrati poškodujejo tudi zdrave celice. Kar smo potrebovali, je bilo boljše razumevanje raka, da bi lahko razvili specifična zdravljenja, ki ne bi poškodovala zdravih celic. /…/ Razvoj zdravil, protiteles traja zelo dolgo, napredek je, toda počasen. Raje kot o zdravilu za raka – mislim, da nikoli ne bomo dobili enotnega zdravila, kot je recimo penicilin – govorim o zidu iz zidakov: z leti poznamo vse več zidakov in tako zdaj določene rake poznamo zelo dobro. Otroški raki so bili recimo pred 40 leti neozdravljivi, danes je drugače. Rak dojke je zdaj, ob zgodnji diagnozi, veliko bolj ozdravljiv. Napredek torej je, a žal, tako mislim, nikoli ne bo prišlo do čarobnega preboja in zdravila za vse vrste raka. Toda čez 50 let bo gotovo veliko več oblik raka bolje zdravljenih. Naš cilj je lahko, da zmanjšamo strah pred besedo rak. Vsak zidak pomeni spremembo na bolje.« (Vir: intervju Ksenje Tratnik s Paulom Nursejem na MMC RTV SLO)

Poklon nobelovcu

Takim ljudem, kakršen je Paul Nurse, se lahko samo priklonimo.