Miha obiskal Brazilijo

To je bilo za simpatičnega orjaka iz Kranja, ki je v tekmovalni karieri bodybuilderja osvojil kar nekaj pomembnih nazivov in naslovov, pravzaprav nekaj novega. Miha Zupan namreč dopustuje redko, saj je življenje prilagodil izbranemu športu.

Češka je bila junija evropsko središče navdušencev za fitnes in bodybuilding. V Pragi je namreč potekalo prestižno tekmovanje Mr. Olympia Europe. Udeležil se ga je tudi 38-letni Kranjčan Miha Zupan, ki je v finalnem nastopu v kategoriji Men's Bodybuilding up to 100 kg Sloveniji priboril izjemno 2. mesto. Kot prvi Slovenec pa je posegel tudi po naslovu evropskega prvaka, saj je maja letos v Španiji osvojil še en žlahten naslov: postal je aktualni evropski prvak v najmočnejši zvezi za bodybuilding IFBB.

V bodybuildingu se je Miha znašel pred desetimi leti, ko je zaključil z motorji. Že tam je bil fitnes sestavni del treninga in potem je spoznal danes enega najboljših trenerjev fitnesa in bodybuildinga v Evropi Maura Sassija, ki prihaja iz Trsta. Sassi je že od začetka Mihov trener.

Z Mihom sem se pogovarjala tik pred odhodom v Brazilijo. Sicer ne pozna dopusta, ampak letos mu je splet okoliščin omogočil, da se je s prijateljem udeležil finalnih tekem letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu, preostali čas pa sta seveda izkoristila za raziskovanje in lenarjenje. In čeprav je bilo popotovanje nekaj izjemnega, je to predstavljalo zanj in njegovo telo neke vrste šok, saj Miha običajno je tudi do devetkrat na dan, tu pa je moral preživeti s tremi obroki, brez fitnesa in po cele dneve se je kaj dogajalo. Je pa zato veliko videl in doživel.

Postane bodybuilding način življenja?

»Počasi ti zleze pod kožo, ja. Sicer hodim v službo, vendar privatnega življenja skoraj nimam. Je pa res, da če me ne bi veselilo, verjetno tudi ne bi toliko časa vztrajal. Imam pa tudi srečo, da v službi razumejo moj način treniranja.«

Je tega veliko?

»Dva treninga na dan, vendar ne samo fitnes. Pravzaprav moj običajni dan ni zelo drugačen od pripravljalnega za tekmo. Pomembna je intenzivnost treninga. Obstaja ločnica: v predtekmovalnem obdobju ali zunaj sezone delaš na mišicah, na masi, tako da mogoče telo ni videti najbolj definirano in celo kakšna maščobica se kje najde; pred tekmo pa morata biti vsaj dva treninga z utežmi, kardio vadba in hrana je takrat zelo omejena. V bistvu, ko sem v pripravljalnem obdobju, ko se pripravljam na tekmo, obisku fitnesa dodam kolesarjenje, hojo v hrib, posebej treniram še ritne mišice, tako da imam dnevno do štiri, pet treningov. Pa če potem še sam pripravljaš hrano, jo tudi nakupuješ, dan mine, kot bi mignil.«

Nekje sem prebrala, da poješ dva kilograma mesa na dan?

»Nekomu se to zdi veliko, a če ješ samo to in po dva koščka brokolija na dan, in to tri mesece, pa kar naenkrat ne zveni več veliko …«

A to je predpisano, kaj lahko ješ in kaj ne? Imaš dieto?

»V bistvu je dieta narejena za vsakega posameznika, ker smo si zelo različni. Ne obstaja univerzalni nasvet. Beljakovine so gradbeni material. Hidrate potrebujem za energijo. Tudi maščobe potrebujem, ker se nekatere ovojnice obnavljajo samo s pomočjo maščob. Čeprav se na začetku zdi vse skupaj zelo preprosto, kmalu način prehranjevanja postane prava znanost. Dejstvo je tudi, da nekaj, kar je dobro za nekoga drugega, ni nujno dobro zame.«

Kaj pa sladkarije?

»Ko se tekmovanja končajo, si lahko privoščim odstopanja. Recimo, pojem govedino, da nista vedno na mizi samo piščanec in riba. Kakšno jajce več, skuto, ki je niti ne jem najraje, malo sadja … Dvakrat na leto je moj 'dopust', da na domačem kavču pojem nekaj, česar nikoli ne. Čeprav po sladkem niti ne čutim potrebe.«

Kakšna pa so tekmovanja?

»Mislim, da je to edini šport, kjer trening nima zveze s predstavitvijo na odru. Lahko treniraš ogromno, pa če ne obvladaš poziranja in predstavitve na odru, ne boš nikoli dober. Tako da se poziranje trenira, ker tudi sodniki na odru poze primerjajo. Kot izbor za mis, tudi nas postavijo v vrsto in potem ocenjujejo po pozah. Takrat je popolnoma nepomembno si sproščen oziroma kako izgledaš. Ker, če sem realen, nisem ravno najbolj navdušen nad tem, da moški v kopalkah stojijo pod lučmi in so namazani s posebno barvo, vendar je to pač del tekmovanja. Uporabljajo namreč posebne reflektorje, kjer moraš biti namazan, da si prozoren in dobesedno bel. Pa seveda vsaka organizacija IFBB ima predpisano svojo barvo … Če tega ne upoštevaš, ni promocije, ni sponzorjev. Vendar mene pri tem resnično zanimajo treningi; naporne priprave, kjer se osredotočiš nase, si zastaviš datum, do kdaj moraš kaj narediti.«

Kako pa je z denarnimi na­gradami?

»Obstajajo, vendar s tem športom resnično služi mogoče deset najboljših na svetu. Sam se svetovnega tekmovanja še nisem udeležil, ker je vedno v krajih, ki so predaleč. Bolj me je zanimal Pro Card, kar pomeni, da si prislužiš vstopnico za profesionalno tekmo, čeprav med amaterskimi in profesionalnimi tekmovanji niti ni razlik.«

Z bodybuildingom se sedaj ukvarjaš že deset let. Do kdaj misliš, da bo šlo?

»Včasih so bili najboljši builderji stari okoli štirideset let, ker telo potrebuje kar nekaj let, da se izoblikuje. Čeprav mlajše generacije to dosežejo v krajšem času. Bom videl, koliko časa bo šlo, ker v sklop treningov in tovrstnega načina življenja spadajo tudi poškodbe. In ravno zaradi teh sem zadnji dve leti bolj počival.«

In prihodnost?

»Ta je povezana z zdravjem in financami. Trener bi me sicer najraje peljal kar na vsako tekmo … Sezona se začenja novembra in včasih sem se odločil vedno za najtežjo tekmo z največ konkurence, letos pa bom vseeno malce pretehtal možnosti.«