Ena zgodba, dve usodi

V Galeriji Šivčeva hiša bo poleti na ogled razstava ilustracij iz knjige Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu akademske slikarke Huiqin Wang. Tako astronoma kot slikarko določata dve domovini z dvema različnima kulturnima tradicijama.

Vzdušje na Linhartovem trgu v Radovljici bo ob turistih mednarodno. Pridih svetovljanstva bo v povezovanju med vzhodom in zahodom dajala tudi razstava v Galeriji Šivčeva hiša. Ilustracije, s katerimi je opremila knjigo o Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, slovenskem učenjaku na kitajskem cesarskem dvoru, razstavlja kitajska slikarka Huiqin Wang, ki že več kot trideset let živi v Sloveniji.

»Z imenom Hallerstein sem se prvič srečala leta 2003, ko so me povabili, da ob tristoti obletnici njegovega rojstva za dogodek v hiši, kjer je preživel mladost, v Ravbarjevem gradu v Mengšu, pripravim zapis v kaligrafiji. Ko sem se malo bolj pozanimala o njem, sem spoznala, da gre za zelo pomembnega človeka, ki je pred tristo leti povezoval vzhod z zahodom, v njegovi usodi pa sem prepoznala tudi del svoje. Tako kot on imam dve domovini,« o začetkih svojega zanimanja za jezuita Hallersteina ali Liu Songlinga, kot ga poznajo Kitajci, razmišlja slikarka Huiqin Wang in nadaljuje: »Ko sem videla, da Slovenci skoraj nič ne vedo o njem, prav tako pa na Kitajskem ne vedo, da gre za Slovenca, sem se odločila, da obojim kaj več povem o njem.« Ime, ki si ga je matematik in astronom Hallerstein nadel, ima zanimiv pomen: Liu je priimek, ki ga nosi več kot 80 milijonov Kitajcev, Songling pa pomeni dolgo in častno življenje. In ga je tudi imel, živel je za tisti čas visokih 71 let, takratni kitajski cesar Qianlong pa ga je imenoval za namestnika predstojnika cesarskega urada za astronomijo.

Knjiga Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu je rezultat nekajletnega raziskovanja in je nekakšna sinteza umetničinega strastnega brskanja po arhivih za podatki o učenjakovem življenju in delu na Kitajskem, hkrati pa gre za izrazito umetniško pripoved o človeku dveh domovin. »Ni mi uspelo dobiti njegove podobe, sem pa prebrala v raznih zapisih, da je bil zelo duhovit in lep človek, ki je imel tudi v odraslih letih nežno otroško kožo. Prepričana sem, da je izžareval tudi notranjo lepoto. Zanimivo, da ga poznajo tudi zgodovinarji v Koreji, nihče pa ne ve, da je na Kitajsko prišel iz Slovenije.«

Na razstavi so na ogled ilustracije velikega formata. Kot je povedala Wangova, pri delu uporablja kitajski papir, ki drugače reagira na vodo in čopiče kot običajen papir za akvarele. Zato manjši formati niso primerni. Poleg tehnike na večjem formatu laže vdahne tudi značaj Kitajske. Pri nekaterih ilustracijah, ki so vključevale Hallersteinove risbe s področja astronomije, si je pomagala tudi s fotošopom. Wangova odpira tudi pobudo za postavitev kipa oziroma spomenika Hallersteinu v Ljubljani. »Če si tudi vi želite tega, se podpišite na to platno …,« je povedala. Na odprtju razstave podpisov obiskovalcev ni manjkalo.

V Muzejih radovljiške občine že štirideset let načrtno gojijo ilustracijo in so edina muzejska ustanova v Sloveniji, ki ima stalno postavitev slovenske ilustracije, katere zbirko tudi stalno širi. Eni izmed ilustracij Wangove, ki je že v zbirki, se bosta pridružila še dve iz knjige o Hallersteinu.