Kako so živinorejci zdravili živino pred 150 leti

Naša domovina Slovenija je bila v preteklosti bolj ali manj odvisna od kmetijstva. Konfiguracija ozemlja je bila bolj primerna za živinorejo kot za pridelovanje žita in drugih poljščin. Gorenjska in Koroška premoreta med drugim tudi številne višinske pašnike, imenovane planine, kar so umni kmetje živinorejci s pridom izkoristili za povečanje staleža živine. Seveda je sedanje kmetovanje drugačno od kmetovanja naših dedov.

V 19. in 20. stoletju je bil kmet živinorejec prepuščen samemu sebi, zanesel se je lahko le na lastno znanje in iznajdljivost. Še posebej se je to pokazalo, kadar je živina zbolela. Veliko znanja pa je od živinorejca zahteval čas poroda pri živini. Glede na oddaljenost in slabe prometne povezave, je bilo malo možnosti, da bi poklicali na pomoč veterinarja, zlasti v nočnem času. Čas in nujnost sta jih prisilila, da so si v takšnih primerih sami pomagali. Skoraj vsaka večja vas pa je imela izkušenega živinozdravilca, ki se je na podlagi lastnih izkušenj in tradicije dobro spoznal na porode, poškodbe in bolezni živine. Tem ljudem so pravili padarji; za to dejavnost niso imeli uradnega dovoljenja, a jih oblast ni preganjala.

Ti padarji so imeli tudi strokovno literaturo, iz katere so dobivali znanje in se učili spretnosti. Eden takih padarjev je bil tudi moj ded in po ustnem izročilu pravi strokovnjak na tem področju. Na klic v sili se je odzval ob vsakem času: zapregel je svojo kobilo in odšel od doma. Včasih ga ni bilo domov tudi več dni, kajti med drugim je bil vešč tudi kastriranja žrebcev, bikov in merjascev. Bil je velik, ostrega pogleda in imel je velike črne brke. Zdravil je tudi homeopatsko. Menda je imel veliko notranjo moč nad govedom. Ko je stopil v hlev, se je živina umirila in postala krotka; kadar je zdravil živino, je hotel biti sam pri njej.

Za njegovo znanje so vedeli tudi veterinarji, zato je dobil od njih uradno dovoljenje za svojo dejavnost. Ohranilo se je nekaj knjig, iz katerih je črpal dodatno znanje. Te knjige skrbno hranim. Zelo pomembna je 506 strani debela knjiga, ki opisuje različne bolezni konj, goveda, drobnice in perutnine: kako bolezni nastanejo, kako se zdravijo in s katerimi naravnimi zelišči. Knjiga je izšla leta 1887, napisal pa jo je dr. Simon Strupi. Imel je tudi knjigo o porodih, ki jo je napisal dr. Janez Bleiweis leta 1887.

Dragi živinorejci, v tem prispevku sem vam hotel nanizati nekaj o živinoreji nekdaj in danes. Ko sem bil mlajši, sem tudi sam kmetoval in imel živino. Žal so me leta prisilila, da sem moral pri svojih osemdesetih letih nehati.

Želim vam veliko znanja in uspehov pri delu.

Ciril Zupan, Mošnje