Na kobili brez ročajev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. julij 2014 / 09:00

Slovenci smo imeli malo plemstva; kar ga je v slovenskih deželah bilo, je bilo v glavnem neslovenskega rodu. Med nami so bili že včasih in morda bolj kot danes cenjeni posamezniki, ki se oplemenitijo sami, s svojim delom in podvigi. Značilen in zelo znan primer takega človeka je Miro Cerar, olimpijski zmagovalec v telovadbi na konju z ročaji. Na zadnjih volitvah pa je zablestel njegov sin enakega imena in priimka, pravnik, ki postaja tudi politik. Razlika med očetom in sinom ni le v dejavnosti, ampak tudi v načinu, kako se ta opravlja. Oče se je boril v športni areni, sin je bil doslej bolj na tribunah, od koder je dogajanje v politični areni spremljal in ga ocenjeval kot pravnik. Zdaj mora tudi sam v areno, na konja. Ta pa ne bo trdno stal in ne bo imel ročajev. To bo živa in živahna kobila, ki se ji reče politika in je ne obvlada vsak jezdec. Marsikoga vrže na tla in se več ne pobere. Tisti, ki jo obvladajo, pa postanejo vladarji. To lahko postane tudi Miro Cerar mlajši, a še prej bo moral opraviti zahtevno gimnastično vajo na jeznoriti kobili brez ročajev.

No, to je bilo zapisano bolj tako, v prispodobi, a v bistvu je res. Tisto, za kar dejansko gre, pa je možnost, da po teh volitvah ne dobimo le nove, ampak tudi drugačno vlado. Taka je želja večine od polovice vseh volivcev, ki smo kljub naveličanosti s politiko in politiki in kljub dopustom šli volit. V državni zbor smo izvolili postavo, v kateri je za dve tretjini novih imen. Prva in glavna naloga novih poslancev je zdaj, da izvolijo vlado, ki se bo soočila z izzivi oblasti in poskušala premagati krizo v državi. Zadnje tri vlade tega niso zmogle in zna biti, da tega v resnici sploh niso hotele. Prevladala je politika ribarjenja v kalnem. Zdaj gre za to, da ne zamenjamo le politikov, ki ribarijo, ampak tudi vodo v ribniku – da se bo pokazalo, koliko je sploh še rib in katere so najbolj primerne za odlov.

Glavni očitek nasprotnikov Stranke Mira Cerarja pred volitvami je bil, da nima programa. Strankam, ki so v parlamentu zdaj, pa bi lahko očitali, da programe sicer imajo, debele, a jih ne izvajajo. Nova vlada se bo morala itak najprej soočiti z dediščino, ki jo bo prejela od sedanje vlade v odstopu, predvsem pa z razmerami v državi in z zahtevami dejavnikov zunaj nje, ki jih pooseblja zloglasna trojka. Sočasno mora oblikovati dolgoročni program. Sodeč po volilnem izidu dobimo vlado, ki bo sredinska, in taka bi morala biti tudi njena politična in programska pot. Ta pa bo potekala med Scilo liberalnega kapitalizma na eni in Karibdo socialne in pravne države na drugi strani. V duhu knjige, ki je prav zdaj ena najbolj branih na Zahodu. Kapital v 21. stoletju je njen naslov, napisal pa jo je francoski ekonomist Thomas Piketty. Njegov Kapital za razliko od Marxovega ni za ukinitev kapitalizma, ampak za njegovo regulacijo. Ne gre za revolucijo, ampak za korekcijo, ki jo znotraj kapitalizma izvajajo države in nadnacionalne institucije v imenu teh držav. Liberalni kapitalizem povzroča vse več neenakosti med ljudmi, države jo lahko z davčno politiko in drugimi ukrepi zmanjšajo …

Stranke so se doslej res razlikovale po besedah v programih, dejansko pa so vse podlegle mantri liberalnega kapitalizma. Zdaj gre za to, da se z njim soočimo tako, da ne bo dober le za bogate, ampak bo znosen tudi za večino državljanov. Takšno je sporočilo volilnega izida, če ga prav razumem. Upam, da ga tudi nova oblast ne bo pozabila, ko bo enkrat na konju. Natančneje: na kobili brez ročajev.