Igralni avtomati

Moram priznati, da me igralni avtomati nikoli niso zanimali. Brnenje in bliskanje ekranov, glasna glasba in udarjanje po igralnih tipkovnicah ni zabava, ki bi pritegnila moj korak. Večina avtomatov je narejena za okus fantov, bodisi z dirkami ali z vesoljskimi ladjami. Bojevanje, premagovanje sovražnika, polaganje ovinkov in hitrosti. Zadosti mi je bilo, da sem pokukala čez ramo in odšla mimo. Vse do letos, ko sem si vzela čas za razmiš­ljanje in za ogled teh pisanih naprav.

Že pred vhodom v samo igralno svetišče nas čakajo lovilci denarja. V preddverju skoraj vseh zgradb, ki dišijo po zabavi, so postavljeni avtomati, iz katerih se zakotalijo plastične kroglice, v katerih je marsikaj. Ne vem, kako vi rečete temu, ampak zame je to šara. Le katera slovenska beseda bi najbolje opisala vse te drobcene, neuporabne predmete. V kroglicah najdete prstane, obeske za ključe, čudne igračke, barvne kamenčke, nastavke za svinčnike in podobno. Pravza­prav nisem nikoli opazila, da je teh avtomatov tako veliko. Postavljeni so psihološko premeteno tam, kjer so v mimohodu ali v čakalnici otroci. Tudi ob kavarnah in bifejih, kjer zamotijo otroke, medtem ko starši pijejo kavo. Avtomati so tako pisani in na poti, da boste težko našli otroka, ki bo šel mimo, ne da bi se ustavil. Zanimivo je opazovati starše in otroke, kako se odzovemo na te pasti sodobnega časa. Veliko staršev ignorira te avtomate in gredo naprej po svoji poti. Nekateri starši rečejo otrokom, da to ni zanje. Drugi jim dajo drobiž, da otroci sami preizkusijo, kako avtomat deluje. Spet tretji naredijo iz tega celo pridigo in skorajda prepovedo uporabo zloveščih naprav za vse življenje.

Kaj naj sploh storimo? Menim, da niso v redu; da je teh lovilcev denarja in prodajalcev ničvredne robe postalo že preveč. Ne gre za to, da se temu sodobne družine ne bi mogle upreti, gre bolj za to, da tega ne potrebujemo. Zakaj mora biti ta svet posejan z dražljaji za otroke, da se morajo vedno z nečim ukvarjati? Otrok preživi dve uri v kinu, kjer si ogleda film, in na poti domov si zaželi še eno čarobno kroglo iz avtomata. Zakaj mora biti vedno še nekaj za povrh? Nekaj dodatnega, nekaj, kar kvari celotno doživetje, ki ga je otrok ravnokar doživel? Ne dajajmo vedno še nečesa zraven. To naredijo čustva. V kinu se skoraj nihče nima slabo. Zakaj bi si potem kvarili dan s tem, da bo otrok trmaril za igračko? Damo rajši en evro? Zanj dobimo še podaljšek nečesa lepega, ugodnega, prijetnega? Kako lahko je kupiti nas, ljudi. Pa ne mislite, da samo otroke. Starši smo ravno zaradi otrok nadpovprečni potrošniki. In ko je čarobna, plastična krogla odprta in v njej ni tiste čarovnije, ki jo otrok pričakuje, je razočaranje trenutno in veliko. Igračka ni nič vredna ali pa ima vrednost samo nekaj minut. Mi pa se počutimo opeharjene in z občutkom »kaj mi je tega treba bilo«.

Ampak saj to ni nič hudega. Nateg je uspel. In nasled­njič ne sme več. Sicer smo osli, ki gremo večkrat na led. Tako je z enoevrskimi zasluž­ki. Dokler padamo na finte in mečemo evre v avtomate, toliko časa bodo takšni avtomati na svetu. Za vsak slučaj, če je treba ljudi osrečiti z enim evrom. Izračunajte, kakšna sreča je šele na drugi strani avtomata. Sedaj pa pomislimo, da gre za naše otroke. Kaj vrednega jim želimo dati? Česa jih želimo naučiti? Da vreča ni nikdar polna? Da nas lahko osreči šara? Saj imamo tudi za odrasle takšne avtomate, samo da so spremenjeni v trgovine. Občutka sreče nisem zaznala niti v igralnici. Tam, kjer so bili ljudje sami za avtomati, je bilo videti kot samozadovoljevanje. S to razliko, da naj bi za zadovoljstvo poskrbel avtomat. Malce bolje je bilo za igralnimi mizami, kjer so očetje in sinovi igrali namizni hokej ali nogomet. Tam je bilo videti vsaj malce več smisla in ljudje so bili videti drugačni. Ampak zrak je bil obupen. Vonj po hlevu je boljši. Le kaj izločajo znojnice ob takšnih dejavnostih? Pojdite enkrat na igralne avtomate. Potem pa povejte, kaj si mislite, in zavzemite stališče do tega. Pametno je vedeti, kdo je gospodar naše sreče. Naj gredo tudi otroci, ampak z omejenimi in s svojimi količinami denarja. Da bodo znali občutiti tudi izgubo. Tako se bodo najhitreje naučili, zakaj je drobiž tudi denar. In zakaj igralni avtomati ne osrečujejo.