Gremo na finale
V nedeljo nas čaka dvojni finale, nogometni in volilni. Čar je v tem, da se lahko udeležimo obeh, ni pa nujno. Ne eno ne drugo ni obvezno, je pa v vsakem nekaj dobrega. Dobro je gledati vrhunsko nogometno tekmo in v njej uživati; dobro pa je tudi to, da tega ni treba početi tistim, ki športa in televizije ne marajo. Volitve so po eni strani državljanska dolžnost, po drugi pa neudeležba ni kaznivo dejanje. A vseeno bi bilo zelo dobro, da gremo v nedeljo v čim večjem številu na volilni finale in v tej tekmi pripomoremo k rezultatu, ki bi bil zmagovit za državo in večino državljanov. To, da imamo svojo državo, je še vedno velika vrednota in dobro bi bilo, da izvolimo prenovljen državni zbor; ta pa bi izvolil selektorja, ki bi sestavil vladno ekipo, zmožno bojevitega soočenja s krizo. Ne drznem si, da bi komurkoli solil pamet, koga naj voli; v vsakem primeru bomo izvolili oblast, kakršno si zaslužimo. Bog daj, da bi bila boljša od teh, ki smo jih imeli v zadnjih letih in pod katerimi je šlo vse samo še navzdol.
Obema finaloma, brazilskemu nogometnemu in slovenskemu volilnemu, je skupno to, da sta oba tekma za zmago. Še več pa je med njima razlik. To pot izpostavim samo eno: da je mogoče v nogometnem finalu sodelovati tudi na daljavo, na volitvah pa moramo na volišče in tam osebno glasovati. Gotovo bo na stadionu Maracana v Riu de Janeiru tudi nekaj Slovencev, a večina nas bo tekmo gledala po televiziji ali kakem drugem elektronskem mediju. In pri tem vprašanje, ali bomo to počeli doma ali na dopustu, ne igra posebne vloge. Na volitvah bo drugače. Tisti, ki bodo 13. julija že na dopustu in takih bo gotovo veliko, pač ne bodo mogli glasovati. Tako zavedni in zagreti pa povečini spet nismo, da bi se za en dan vrnili domov ali v kaki daljni deželi iskali slovensko ambasado. Tudi možnost predčasnega glasovanja po pošti je nekako neprikladna in se je že iztekla, zanjo so se odločili bolj redki.
Bistveno drugače bi bilo, če bi že imeli možnost volitev na daljavo, na spletu ali s pametnim telefonom. E-volitev žal še ni, čeprav bi bile tehnično že mogoče. V nam podobni Estoniji so jih na lokalnih volitvah leta 2006 že preizkusili, a je takrat to možnost izkoristila le peščica volivcev – za razliko od treh četrtin državljanov, ki so že leto pred tem davčno napoved oddali na e-način, z elektronsko osebno izkaznico, ki jo ima kar 800.000 Estoncev (vseh volivcev je en milijon). Naj v tej zvezi navedem nasprotni mnenji, najdeni na spletu: »E-volitve povzročajo tudi nekatere skrbi. Mnogi se, recimo, bojijo, da bi jih bilo mogoče ponarediti. Saj vemo, hekerji so vsega zmožni. Možnost take ali drugačne goljufije je po eni strani pri e-volitvah res večja, saj se ni treba truditi s ponarejenimi volilnimi listki, krasti volilnih skrinjic ali podkupovati števcev, temveč je dovolj, da vdremo v volilni strežnik in z nekaj kliki priredimo rezultate. A to je tehnična podrobnost in prav nobenega teoretičnega zadržka ni, da ne bi mogli za varnost poskrbeti bolje kakor pri klasičnih volitvah.« Ugovor: »Strah pred zlorabo je odveč. Kot je zapisal moj sogovornik na nekem popularnem portalu, kjer je v forumu o on-line volitvah večina bila za take rešitve, da so 'enkriptični algoritmi dandanes že tako močni, da če hočeš v realnem času spreminjati rezultate, moraš imeti denarja, kot je naš državni letni proračun za vojsko'.« – Kakorkoli že: če lahko v nogometnem finalu sodelujemo na daljavo, zakaj ne bi v bližnji prihodnosti tako tudi volili!