Pitno vodo v ustavo

V nekaterih državah se je zasebni kapital že polastil oskrbe s pitno vodo in marsikje so grabežljiva podjetja navila cene, zanemarila vzdrževanje omrežja, kakovost vode pa se je poslabšala. Da se to ne bi zgodilo tudi pri nas, so na pobudo gorenjskih županov in državnega svetnika Steva Ščavničarja začeli postopek za vpis pravice do pitne vode v ustavo.

Jesenice – Pravico do pitne vode je treba zapisati v ustavo, da bi jo zaščitili pred privatizacijo, komercialnim izkoriščanjem in interesi multinacionalk. Pobudnik takšnega predloga je državni svetnik z Jesenic Stevo Ščavničar, predlog so že podprli državni svetniki, zdaj pa ga je formalno v proceduro v državni zbor vložila skupina poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem. Zakaj je tako pomembno, da se pravica do vode zapiše v ustavo in kaj bi se s pitno vodo lahko zgodilo, če pravice do nje ne bi ustavno zaščitili, smo vprašali pobudnika, državnega svetnika Steva Ščavničarja.

Zakaj je tako pomembno, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo?

»Oskrbo z vodo je treba zaščititi kot javno storitev in preprečiti, da bi to po­stala pridobitna dejavnost. V ustavi sicer res piše, da imamo pravico do čistega okolja, a – samo za primer – tudi onesnaženost zraka večkrat presega zapisane parametre, pa se nimaš kam pritožiti ... Sama pravica torej ni dovolj. Oskrba z vodo mora ostati javna, neprofitna dejavnost, s katero nihče ne sme služiti.«

V nekaterih evropskih državah so oskrbo s pitno vodo že prepustili zasebnikom. Kaj se je zgodilo tam?

»Primeri iz tujine nam kažejo, da je treba preprečiti privatizacijo tega področja pri nas. Velika podjetja, ki se ukvarjajo s preskrbo z vodo, so pritiskala na države, da privatizirajo področje oskrbe z vodo, ker so zaslutila možnost velikega zaslužka. V Grčiji denimo so mesta za oskrbo z vodo podelila koncesije, misleč, da bo zasebni koncesionar rešil problem, da bo skrbel za vzdrževanje sistema, hkrati pa v občinsko blagajno plačeval koncesnino. A kaj se je zgodilo? Vzdrževanje sistema je bilo slabo, poslabšala se je kakovost vode, začeli so jo klorirati, cene so se dvignile ... V Bolgariji se je v nekaj letih cena za občane povišala kar za trikrat in ker nekatere družine tako visokih računov niso mogle plačevati, so kar tri tisočim zagrozili z deložacijo. Na Portugalskem, denimo, so zaprli celo javne pipe na trgih ... Podobno se je že veliko prej začelo dogajati v Južni Ameriki, kjer so grabežljiva podjetja navila cene, kakovost pitne vode se je poslabšala ...«

Kakšna pa je v zvezi s tem usmeritev Evropske unije?

»Lani je veliko prahu dvignila evropska direktiva o podeljevanju koncesij, ki je določala, da bi občine morale razpise koncesij v vrednosti nad pet milijonov evrov objaviti v evropskem uradnem listu. V tem so mnogi zaslutili nevarnost odpiranja lovkam multinacionalk oziroma kapitala in privatizacije vodnih virov. Evropska iniciativa državljanov se je s podpisi sicer temu uprla in dosegla, da je Evropska komisija svoje stališče revidirala. A po mojem mnenju je šlo bolj za spremembo besednjaka, medtem ko dejstva ostajajo: kapital bo vedno iskal načine, da bo javni sektor, tudi oskrbo z vodo, privatiziral.«

Pobuda za zapis pravice v ustavo je pravzaprav prišla s strani gorenjskih županov, kajne?

»O tem smo lani razprav­ljali tudi na koordinaciji županov zgornje Gorenjske. Tam smo na pobudo kranjskogorskega župana Jureta Žerjava sprejeli predlog, da kot državni svetnik (kjer zastopam interese občin) sprožim postopek ustavne revizije. Kolegi državni svetniki so predlog podprli, a ker državni svet nima pravice, da bi speljal postopek spremembe ustave, smo pobudo naslovili na državni zbor. Tam je prvopodpisani Brane Golubović zbral 35 podpisov poslancev in sprožil po­stopek revizije ustave. A ker je vlada v odstopu in se bližajo volitve, postopek v tem mandatu ne bo mogel biti speljan do konca. A glede na to, da spremembo načeloma vsi podpirajo in se zavedajo pomena pitne vode, računam, da bo do spremembe ustave prišlo kmalu po začetku dela novega državnega zbora.«