Jamarji za varnost v soteskah

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Kronika / / 18:05

Kljub omejitvam in prepovedim soteskanje na črno še vedno poteka, zato so se v Jamarski reševalni zvezi odločili za vajo na soteski reke Bistrice nad Bohinjsko Bistrico.

Bohinjska Bistrica – Jamarska reševalna služba je v soboto pri izviru reke Bistrice nad Bohinjsko Bistrico izvedla vajo v soteski, v kateri je sodelovalo 34 reševalcev. Vaje so se udeležili jamarski reševalci iz vseh sedmih regijskih centrov jamarske reševalne službe, udeležba pa je bila obvezna za regijska centra Tolmin in Kranj, saj je na njunem področju največ sotesk. Kot je povedal vodja operative pri Jamarski reševalni službi Slovenije Marko Zakrajšek, je jam v Sloveniji več kot 11 tisoč, tako je praktično nemogoče, da bi reševalci poznali vse, sotesk pa je le okoli trideset, kar pomeni, da jih je mogoče spoznati, s tem pa tudi olajšati reševanje v primeru nesreč. V soteske se tako iz radovednosti kot iz želje po adrenalinu podaja vedno več ljudi, čeprav se v organizirani obliki kanjoning oziroma soteskanje, ki velja za ekstremen šport, že nekaj let spopada s konflikti interesov, ki varnosti soteskarjev ne postavljajo nujno na prvo mesto.

Kot je povedal Zakrajšek, so kljub prepovedi soteskanja v Bohinju, ki je od konca marca v veljavi zaradi žledoloma in poškodovanih strug vodotokov, na občini in v lokalni turistični organizaciji podprli vajo jamarskih reševalcev na soteski Bistrice, ki je med manj znanimi soteskami. »V zadnjih letih je bilo več nesreč, naša želja pa je, da bi tako z lokalnimi skupnostmi dosegli dogovore, ki bi nam omogočili spoznavanje sotesk, odzivni čas v primeru nesreče pa bi se prepolovil,« še dodaja Zakrajšek. Kljub prepovedim se po nekaterih informacijah soteskanje na črno ali v organizaciji tujih agencij še vedno izvaja, zato morajo biti tudi reševalci pripravljeni na primer nesreče. V primeru nesreč v soteskah se običajno najprej aktivira Gorska reševalna služba, ki ima več lokalnih podružnic in krajši odzivni čas, jamarski reševalci pa so zadovoljni, da njihov pomen in znanje prepoznavajo centri za obveščanje, ki jih dajejo v pripravljenost. »Smo med manjšimi reševalnimi društvi, naša reševanja pa običajno ne trajajo nekaj ur, lahko tudi enajst dni, kot na primer ob reševanju ponesrečenega jamarja v Nemčiji,« je še dodal Zakrajšek.

Največja nevarnost po besedah jamarskih reševalcev soteskarjem preti zaradi nepreverjenih poti skozi soteske, kjer se razmere lahko hitro spremenijo in je pred dnevi še dovolj globok tolmun lahko zasut z vejami ali skalami. »Najmanj tako lahko pride do poškodb nog, zvinov ali zlomov, v najhujšem primeru pa poškodb hrbtenice. Poškodovanemu potem grozi še podhladitev, saj do prihoda reševalcev preteče kar nekaj časa, poškodovanec je moker, v senci in se hitro podhlaja,« je zaključil Zakrajšek in dodal, da sicer opažajo dobro opremljenost med soteskarji, tudi tistimi, ki se v sotesko odpravljajo »na črno«. Glavni problem tako predstavljata nepoznavanje terena in hitro spreminjajoče se okolje sotesk. Reševanje v soteskah pa otežujejo tudi njihova težka dostopnost in oddaljenost ter močan zvok tekoče vode v zaprtem okolju soteske, ki otežuje komunikacijo.