Slepi potniki

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / torek, 24. junij 2014 / 09:51

Sezona kolesarskih maratonov je na vrhuncu. Večina rekreativnih kolesarjev pravi, da je maraton Franja vrhunec kolesarske sezone, vendar zadnja leta ni več tako. Odkar Kamničani organizirajo najtežji in najlepši maraton okoli Alp, se je sezona premaknila še vsaj za en mesec, letos pa so sosedje iz avstrijskega Beljaka prvič organizirali kolesarski maraton, ki prečka tri države in še Vršič povrhu. No, seveda, pravi rekreativni kolesar, ki nekaj da na tradicijo, vedno trdi, da je septembrski Juriš na Vršič vrhunec sezone …

Kakorkoli, gledano s te­kmovalno številko na hrbtu, so maratoni, namenjeni rekreativcem, vsak po svoje izzivanje telesne in psihične priprave vsakega ljubitelja obračanja pedal. Tu pa se lahko tudi malce zatakne, zato sem nalašč poleg telesne priprave omenil še psihično, česar pa pri kolesarstvu ne slišimo pogosto. Za poganjanje kolesa potrebujemo le močne noge, kajne? Ni ravno tako, vse bolj potrebujemo tudi veliko pameti. Promet je gost, vozniki so objestni, zakoni strogi, kolesarji korajžni, ceste pa vse slabše … Ampak pustimo vseslovenski prometni problem. S temi besedami hočem opozoriti na nenapisani kolesarski bonton, ki bi se ga bilo dobro držati na prireditvah, kot je kolesarski maraton. Vse večji problem vseh maratonov so neprijavljeni kolesarji, ki se vozijo skupaj s prijavljenimi. Torej, govorim o »slepih potnikih«. Verjetno ste se nasmehnili ob napisanem, kajne? Startnine so visoke, tistega, kar dobiš v darilni vrečki, ne potrebuješ, rezultat v cilju te ne zanima, rad pa se primerjaš z drugimi ali pobahaš, kako dober si tudi brez številke na hrbtu. Temu, da so startnine visoke, ne oporekam, vendar je treba vedeti, da zato obstajajo predprijave. Razumem tudi to, da marsikomu čas, rezultat ni pomemben, zato se pač ne udeležujejo takih prireditev. Ne razumem pa tistih, ki pravijo, da se po isti trasi maratona lahko vozijo tudi zastonj in ne v taki gneči, potem pa jih srečamo med nami, ki smo plačali za udeležbo in se »mučimo« od starta pa vse do cilja …

Zgodilo se je že in vedno večkrat se bo, če bodo kolesarji še vedno vozili neprijavljeni, da se bo nekdo, ki nima številke na hrbtu, nesrečno poškodoval, padel ali se mu je pokvarilo kolo in jasno, organizator je takemu kolesarju pomagal, mu popravil kolo ali ga ambulantno oskrbel. Vse lepo in prav, vendar ker ima hudič mlade tudi na kolesarskih maratonih, se v takem primeru zgodi, da nujno potrebuje pomoč nekdo, ki ima startno številko na hrbtu in je plačal startnino, a je vseeno dolgo in predolgo čakal na pomoč zaradi »slepega potnika«! Vsako leto enaka zgodba, vsako leto več hude, vroče krvi med prijavljenimi in neprijavljenimi. Kdo ima prednost pri pomoči, je lahko povedati. Tisti, ki jo prej potrebuje, in prva pomoč ali servis takrat ne gledata, ali ima kolesar številko na hrbtu ali ne. Ampak ko se »strasti« umirijo, rane zacelijo, ostane grenak priokus predvsem na ustih tistih, ki jim ne pride na pamet, da bi bili slepi potniki. Pri vsem tem gre najbolj za spoštovanje do sokolesarjev in organizatorja in čisto za nič drugega. No, pa za čisto navadno »pamet«, na katero pozabljajo vsi slepi potniki.

Bliža se najtežji in najlepši kolesarski maraton v Sloveniji, zato bi po tej poti zaprosil vse kolesarje, ki razmišljajo o tem, kako »zastonj« v druščini prekolesariti cele Alpe, naj upoštevajo fair play, naj se spomnijo mojih besed, da gre vendarle za spoštovanje kolesarjev in organizatorja, ki se je potrudil, da tako lep maraton sploh poteka vsako leto. Ni težko razumeti, kajne?

Evforija pred maratonom Alpe Scott je na višku. Prekolesariti 130 kilometrov in vmes premagati kar dva tisoč metrov višinske razlike je pravi kolesarski izziv, zato priporočam, da se ga lotijo zgolj dobro pripravljeni kolesarji. Dva tisoč višincev malokdaj prekolesarimo v enem dnevu, to si zapomnite, mogoče, če ste pozabili, je to toliko, kot bi šel dvakrat na Vršič in enkrat na Šmarjetno goro …