Po treh desetletjih spet našla stare prijatelje

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 13. junij 2014 / 10:11

Nizozemca Henk in Laura Vlug sta se po 35 letih vrnila v Radovljico, kjer sta nekoč preživljala poletne počitnice, in poiskala prijatelje iz otroštva.

»Poznate morda Primoža Boleta? Janeza Mavca? Fojža Zormana?« sta v začetku poletja v centru Radovljice mimoidoče spraševala dva nizozemska turista, zakonca Laura in Henk Vlug, ki sta po petintridesetih letih skušala poiskati prijatelje iz otroštva. Ni prav dolgo trajalo, ko sta jih našla, v gostilni Avguštin so ju napotili v Kavarno Kino, ki jo vodita Primoževa sin in snaha. Presenečenje in veselje ob snidenju je bilo nepopisno.

Henk je na počitnice v Radovljico prvič prišel leta 1954, ko je bil star osem let. »Oče, ki je bil zaposlen na železnici, je v zgodnjih petdesetih potoval skozi vso Jugoslavijo. Ob vrnitvi je šel skozi Lesce, kjer je srečal gospoda Legata in se z njim spoprijateljil. Naslednje leto je prišel z družino – z mojo mamo, sestro in menoj – pri Legatovih povprašal za dober penzion in po priporočilu šli k Zormanovim v Radovljico, kamor smo potem na poletne počitnice hodili več kot deset let,« pripoveduje Vlug, sicer znanstvenik etimolog, ki po vsem svetu proučuje žuželke.

»Prijetno mesto z lepim kopališčem,« se Radovljice spominja Henk. »Prišli smo z vlakom, ki se je ustavil na Jesenicah, in prestopili na vlak za Lesce. Od tam smo šli v Radovljico peš.«

In tudi na dopustu ogromno pešačili, se spomni. »Vsako leto smo šli peš iz Radovljice na Sv. Peter nad Begunjami pa na Begunjščico in vsako nedeljo prav tako peš na Bled na kosilo. Jedli smo dunajske zrezke in obvezne kremšnite za poobedek, seveda.«

Počitnice so trajale tri tedne. »Vse otroke svojih let sem poznal, družili smo se na kopališču pa tudi sicer. Bilo je nepozabno.«

Ko se jima je z ženo Lauro rodil prvi sin, sta bila zadnjič v Sloveniji. Potem je šlo življenje svojo pot – družina, kariera, potovanja po vsem svetu … »Imamo tudi hiško v Provansi in logično je bilo, da smo počitnice preživljali tam. A ko sta nama otroka letos za darilo organizirala kratek dopust v Benetkah, sva si rekla: tako blizu Slovenije sva, da morava še na kratek obisk v Radovljico.«

In sta šla, poiskala stare prijatelje in ostala več kot dva tedna. »Vsa ta leta smo bili v mislih s Slovenijo, Radovljico. Spremljali smo osamosvojitev, na olimpijskih igrah navijali za vaše športnike … Seveda se je v 35 letih, kar nas ni bilo, veliko spremenilo. Nekoč si lahko s čisto vsake ulice v mestu videl gore; zdaj to ni več mogoče. Pa razgled s Svetega Petra – prav presunilo me je, ko sem videl, kako sredi čudovite radovljiške kotline prevladuje velika, siva tovarna … ampak tako verjetno mora bili, čas gre naprej. Tudi nizozemska se je spremenila.«

A narava ostaja lepa, pravita, in središče Radovljice je zdaj, ko je prenovljeno, še veliko privlačnejše, kot ga imata v spominu. Tokrat sta si celo prvič ogledala cerkev. Verjameta, da zdaj ne bo več preteklo veliko časa, da se naslednjič vrneta.