Ne čisto navadna kolesarska zmaga

V senci kavarne na trgu Unita v središču Trsta ni bilo običajnega nedeljskega dopoldanskega miru.

Štirje sivolasi Tržačani so brali časopis, pili kavo in se poskušali spomniti, kdaj nazadnje je Giro obiskal njihovo mesto.

Eden od njih se je spomnil, drugi je pogledal proti vhodu na trg, proti morju, kjer sta visoko plapolali dve največji zastavi v Trstu. Po dolžini sta bili dolgi vsaj dvajset me­trov in pet po širini. Prva je bila italijanska, druga pa tržaška s svojim antičnim rezilom svetega Sergeja. Sivolasi gospodje so hitro obdelali zadnji obisk Gira izpred dobrih desetih let. Zanje je bil pomembnejši tisti iz leta 1946. Gledali so v velikanski zastavi, debatirali o dogodku, ki je za vekomaj za­znamoval to legendarno roza dirko, 97. po vrsti, ki je abstinirala zgolj med obema svetovnima vojnama. Rojena je bila leta 1909, ko je športni časopis, ki se še danes tiska na roza papirju, Le Gazzetta dello sport, po francoskem vzorcu Tour de Francea, organiziral prvi Giro … Gospodje so preskočili vse svoje poznavanje italijanskega kolesarskega kroga in se spomnili tistega 30. junija prvega povojnega leta, ko je Giro svojo karavano po petih letih abstinence spet zapeljal po Italiji. Vedeli so, o čem govorijo, potem pa je eden skozi hudomušen na­smeh svojih sivih brkov rekel: »Danes bi bilo res grozno, če bi zmagal Slovenec! To bi bil res hladen tuš za Trst!« Tisti, ki smo to slišali, smo dobili kurjo polt.

Trst je bil prejšnjo nedeljo prav tako poln, kot je bil hipodrom leta 1946, ko je najboljši tržaški kolesar vseh časov Giordano Cottur na ramenih navijačev osvojil Trst. Na drugi strani trga Unita so v njegovo čast za časa letošnjega Gira odprli razstavo, ki prikazuje njegovo kolesarsko življenje. Cottur je v tržaških srcih postal junak tistega dne, ko ni klonil pred barikadami, bodečo žico, puškami jugoslovanske vojske, kamenjem jeznih Tržačanov, ki Giru niso pustili v Cono A takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja. Jugoslovani so prihod italijanske dirke v slovenski Trst razumeli kot provokacijo, Italijani so s to etapo hoteli celi Italiji dokazati, kako mar jim je za njihovo ozemlje, La Gazzetta dello sport pa je doživela največjo naklado ob svoji petdesetletnici izhajanja. Pietro dal Molin, proizvajalec koles Wilier, ki se še danes vozijo na Giru, je, ko je slišal, da gre dirka v Trst, prav v ta namen ustanovil svoje moštvo. Ime Wilier je kratica besedne zveze Živela Italia, osvoboditev in odrešitev (Viva Italia Liberata e Redenta, dvojni W je zaradi besede Viva). Imenu Wilier je v čast Trstu in Tržačanom dodal še ime Triestina. Sedemnajst kolesarjev s Cotturjem na čelu ni hotelo odnehati pred vrati Trsta. Gino Bartali, kasnejši zmagovalec Gira, Fusto Coppi največja legenda italijanskega kolesarstva, in drugi niso hoteli tvegati glav, ampak so se pred barikadami ustavili. Ameriška vojska, ki je varovala Cono A, je pred sedemnajstimi trmastimi kolesarji delala koridor proti središču, odmikali so barikade, s solzilci odganjali jezne protestnike, v zrak streljali kot zadnji opomin pred najhujšim. Na hipodromu je kolesarje pričakala dvajset tisoč gledalcev, Trst je eksplodiral od navdušenja, njihov ljubljenec Giordano je prišel do cilja prvi, eksplozija čustev, krikov po svobodnem Trstu je bilo slišati do Ljubljane, so pravili, Cottur je postal italijanski heroj. Kasneje je bila etapa razveljavljena in rezultati niso šteli, vendar je bilo sporočilo poslano: Trst bo spet italijanski!

»Tak občutek imam, da če bi danes tu zmagal Slovenec, bi bilo navdušenje primerljivo s tistim iz leta 1946,« je prijateljem dejal eden od sivolasih gospodov …

Giro je Kolumbijca, oblečenega v roza majico, varno pripeljal v središče Trsta. Osem krogov kolesarske promenade po središču mesta, cilj zadnje etape in cilj 97. Gira je bil posvečen 60. obletnici priključitve Trsta oziroma Cone A Italiji. Jugoslovani so izgubili Trst …

Luka Mezgec, Kranjčan, Primskovljan, zdaj Kamničan, je kot mladenič poganjal svoje gorsko kolo čez drn in strn malce hitreje, kot so to počeli vrstniki. To so opazili vsi, ki so vsaj enkrat videli Luka na kolesu. Ni trajalo dolgo, ko se je včlanil v svoj prvi kolesarski klub. V gorskem kolesarstvu je hitro postal nepremagljiv, zato je zaradi zaporednih uspehov presedlal v boljši klub, vendar s cestnim in nič več gorskim kolesom. V ljubljanskem Rogu je postal cestni dirkač, ki je svoje uspehe nadaljeval v kranjski Savi, jo kmalu prerasel in zamenjal z nizozemskim profesionalnim klubom, ki se danes imenuje Giant Shimano. Luka je nestrpen mladenič. Mudi se mu zmagovat. Že v svojem krstnem letu 2013 je med najboljšimi kolesarji na svetu zmagal, letos je zmagal že štirikrat…zadnjič v nedeljo prvega junija v Trstu! Luka Mezgec je ostvaril najbolj črni scenarij sivolasih Tržačanov iz kavarne na trgu Unita. Minuto po Mezgečevi zmagi se je nad Trstom utrgal oblak. Sončni junijski dan je odplaknila nevihta. Najhladnejši tuš …

Zadnji osemkilometrski krog po Trstu je bil, kar se tiče Slovencev, emocionalno enako nabit, kot je bila ljubljanska etapa Gira iz leta 2001, ko je cela Slovenija čakala zmago Andreja Hauptmana. Ni mu uspelo! Če bi mu, bi bil danes nacionalni heroj. Luki je uspelo, saj je bilo usojeno, Hauptman je njegov prijatelj, njegov kolesarski svetovalec, ki ga viža po svetu visokega profesionalizma. Zadnji krog po Trstu nihče na svetu ne bi mogel biti hitrejši od Mezgca, nemogoče, samo padec bi mu preprečil ostvariti svoje sanje. Trst je naš! Odmevalo je do Ljubljane in Rima … Po sedemindevetdesetih Girih je to prva slovenska zmaga. Slovenci so že bili drugi in tretji, lani je bil Luka kar trikrat na tretji stopnički, letos je vse drugače. Ta sedemindvajsetletni kolesar je čisto navadna športna zgodba, ki govori o nadarjenem, pridnem, zelo uspešnem mladcu … Pardon, bila je, preden je prvi prevozil ciljno črto Gira v Trstu prvega junija dva tisoč štirinajstega leta.