Res ne moremo pomagati?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 7. junij 2014 / 09:13

Po svetu je tako kot zmeraj: pozornost zbujajo medijski dogodki, kakršna je turneja ameriškega predsednika po Evropi. Trpljenje staroselcev v Sudanu, na katerega opozarja Tomo Križnar, pa se nadaljuje, a nikogar ne zanima …

Tomo Križnar iz Sudana

»Po dveh dneh na frontni črti v gorah Kowalib smo se pod večer vrnili na domačijo našega nubskega prijatelja in sodelavca Jacoba Williamsa v Kaudi. Njegova žena nam je prihitela nasproti s kosom železa v rokah in kazala nekam za hišo. Pohiteli smo tja in našli luknjo v mreži na oknu. Bomba je treščila samo kakih sto petdeset metrov proč. Skoraj točno v sredino nubske staroselske organizacije za samopomoč okrog 11.30 danes dopoldne. Jacobova žena je s štiriletno Kako in samo enajst dni starim sinkom preživela v lisičji luknji poleg. V edini človekoljubni organizaciji, ki si upa pomagati v tej oblegani in prepovedani enklavi v Sudanu, so nam povedali, da je danes padlo na Kaudo devet bomb. Ena v samem centru stare tradicionalne tržnice, druga na že tako skoraj porušeno britansko kolonialno šolo in ostale okrog tega največjega kraja na osvobojenem ozemlju, ki ga nadzirajo nubski borci za svobodo SPLA …« Tako se začenja poročilo, ki ga je pred dnevi poslal gorenjski rojak Tomo Križnar iz Sudana. Ob vsaki vrnitvi v njemu ljube kraje je položaj še slabši. »Begunce smo našli živeti v nekakšni kameni dobi, v največjem pomanjkanju vsega, s čimer se ponaša tako imenovani civilizirani svet in na koncu svojih moči. Nadaljuje se arabska politika iztrebljanja afriških staroselcev iz starega Sudana, ki jo očitno sprejemajo vse mednarodne institucije, vključno z Varnostnim svetom OZN in njenimi agencijami vred. Zaradi nenehnih napadov iz zraka z bombniki in migi in po zemlji z džandžavidi ti ljudje tudi prejšnjo deževno dobo niso mogli sejati in zato zdaj nimajo kaj žeti. Sestradani so in opazno izčrpani, mnogi so bolni. Med njimi ni niti enega zdravnika, nimajo nobenih zdravil. Največ jih ubijajo črevesne bolezni in malarija. Ob začetku nove deževne dobe, ki že muči s komarji, skoraj nobena družina nima mreže, niti plastičnih ponjav, na katerih se na drugih kriznih žariščih po svetu postavljajo imena spoštovanih človekoljubnih organizacij. Videl sem jih kuhati novo mlado listje in travo. Obleke so jim v zadnjem letu razpadle – više v gorah sem videl gole ne samo otroke, ampak tudi starše. Najbolj pa nastradajo starejši, ki se ne morejo nadejati pomoči. Ravnatelj šole v votlinah v Tungole (s tisoč šeststo učenci in samo enajstimi nekvalificiranimi učitelji; lani sem jih prosil, naj narišejo, kaj vidijo okoli sebe, in smo z njihovimi risbami opremili naš koledar za leto 2014) je povedal, da šola od mojega zadnjega obiska vsem našim poročilom in lobiranjem navkljub ni bila deležna še nobenega obiska. Nič novinarjev, nič poročevalcev. 'Samo bog nam še lahko pomaga!' je izjavil včeraj vodja plemena Kowalib Kuku Tutu. (Vir: Tomo Križnar, Kauda, Sudan, 26. maj 2014) – Mar res ni mogoče, da bi ljudem tam doli po svoje pomagali tudi mi, ki živimo tu gori, na Gorenjskem?

Plinski pakt Kitajska–Rusija

Nedavno je bila v Bruslju konferenca o energetski politiki, ki naj bi zmanjšala evropsko energetsko odvisnost od Rusije. Istega dne (22. maja) pa sta – kakor v posmeh – ruska in kitajska delegacija v navzočnosti obeh predsednikov podpisali monumentalni sporazum o ruski dobavi plina Kitajski: 38 milijard kubičnih metrov plina v tridesetih letih (od 2018), v vrednosti okrog 400 milijard dolarjev (= 290 milijard evrov). V ta namen bodo zgradili tudi 3200 kilometrov dolg plinovod od nahajališč v vzhodni Sibiriji do Vladivostoka in naprej do kitajske meje. Ta investicija bo tehtala dodatnih 55 milijard dolarjev, kreditirala jo bo Kitajska. Nekateri komentatorji razlagajo, da je morda ta rusko-kitajska poteza »uvod v revizijo geopolitičnega ravnovesja« v svetu in morda celo začetek neodvisnega finančnega sistema. »Boj za ozemlje v preteklosti bi danes lahko zamenjal boj za energijo,« je že leta 2006 dejal Javier Solana, tedanji visoki zunanjepolitični predstavnik EU. In ta boj očitno že teče.

Sedemdeset let od izkrcanja, 6. junija 1944

Prav včeraj mineva sedemdeset let od začetka največje pomorsko-zračne desantne operacije v zgodovini vojskovanja. Operacija Overlord se je začela 6. junija 1944 z nočnim letalskim desantom, v zgodnjih jutranjih urah je sledil pomorski desant, v katerem se je na obalah Normandije že prvega dne izkrcalo okoli 160.000 vojakov. Nemci so izkrcanje sicer pričakovali, a bolj severno. Kljub velikim žrtvam med napadalci je bila nemška obramba do večera prebita in pot v notranjost Francije je bila odprta. Operacija je trajala do konca avgusta, v treh mesecih se je na obalah Normandije izkrcalo več kot 3 milijone vojakov in na tisoče ton vojaške opreme.