Bileća iz fantov naredila može
Člani društva Bilečanci, ki združuje Slovence, ki so v letih od 1956 do 1991 služili vojaški rok v Bileći, so se v soboto srečali v Ribnem.
Ribno – »Bilećo še vedno nosimo v srcu,« je razlog za vsakoletna srečanja Bilečancev navedel sekretar društva Zoran Račič in dodal, da je njihovo glavno poslanstvo druženje in obujanje spominov na dneve, ki so jih preživeli v tem hercegovskem kraju, kjer se je v šoli za rezervne častnike šolalo prek petdeset tisoč »pitomcev« iz vse nekdanje Jugoslavije, od tega približno pet tisoč Slovencev. Ta svoja druženja so letos še nadgradili z ustanovitvijo Društva Bilečancev Slovenije. »Na ustanovnem zboru v februarju se nas je zbralo 59, danes pa je članov že skoraj 270,« je pojasnil Račič.
Njihovo druženje se je po besedah predsednika društva Zlatka Fileja začelo povsem spontano. »Januarja 2012 sva se s kolegom brigadirjem Janezom Kavarjem dogovorila, da bi se z enim avtom odpravili obujat spomine v Bilećo. Namesto tega je proti Bileći odpeljal dvonadstropni avtobus s 75 'pitomci',« je razložil in dodal, da so naslednje leto organizirali prevoz že z dvema avtobusoma, letos pa jih je prijavljenih že osemdeset. Na Bilećo, je priznal, ga veže veliko nostalgije, obenem pa tudi hvaležnosti za tisto, kar mu je ta šola dala. »V Bileći sem se navadil reda in discipline,« je poudaril in dodal, da mu je to prišlo prav tudi pri opravljanju njegovega poklica, nazadnje kot častnika slovenske vojske. »Moja vojaška kariera se je začela in končala v Bileći,« je še pojasnil, saj je bil tam na vojaški dolžnosti tik pred upokojitvijo leta 2009 kot častnik za zvezo v enoti Euforja. Čeprav je vojaška šola v Bileći veljala za zelo zahtevno, saj jo nekateri imenujejo celo evropski West Point, Filej meni, da mu je bilo najbrž celo lažje kot tistim, ki so se šolali v Šentvidu. »Ti so vsakih 15 minut videli avtobus proti domu,« je utemeljil svoje prepričanje.
Tudi Zoran Račič je poudaril, da je bila Bileća nadvse težka, a kljub temu dragocena izkušnja. »Bileća nam je dala znanje, ki smo ga potem uspešno unovčili tudi v slovenski osamosvojitveni vojni, na kar smo ponosni.« V času skupne države, je pojasnil, je veljala za eno najtežjih vojaških šol. »Bileća je iz fantov naredila može,« radi poudarjamo. S služenjem vojaškega roka pa so vedno povezane tudi kakšne zanimive zgodbe in eno od takih je z nami delil tudi Račič. Spominja se namreč mobilnega tabora v zimskem času, ko so bivali v napol podrtih objektih. »Najboljše je bilo, ko so nam pripeljali vojaški pasulj. A ker je deževalo, je bilo tega pasulja vedno več, le redek je bil vse bolj,« smeje zaključi svojo pripoved.