»Hudobna lizika«
Sliši se kot ime pravljice. Ampak tale »hudobna Lizika« ni bila prav nič pravljična, bila pa je ena najbolj razvpitih ženskih osebnosti 17. stoletja v vsem cesarstvu. Nanjo in na njene izreke, vklesane v kamen, naletimo, če obiščemo Riegersburg, mogočen grad, oddaljen štirideset kilometrov jugovzhodno od Gradca, v zdaj tako imenovani »vulkanski deželi Avstrije«. To je bil nekoč zelo zaostal predel, kjer je vidnih štirideset ostankov nekdanjih vulkanov, zdaj pa se spreminja v turistično privlačnost in cveti.
»Hudobna Lizika« je bila po starših bogatinka, doma v avstrijski Radgoni. Njeno pravo ime je bilo Elizabeta Katarina baronica Galler (1608–1672). Tako se je pisal njen prvi mož, predsednik dvornega vojnega sveta, ki ga je izplačala s 15.000 goldinarji, da je lahko sama vladala na utrjeni posesti od 1637 do 1672. Grad Riegersburg, ki se košati na več kot 200 metrov visokem bazaltnem stožcu, prvič omenjen v 12. st., je veljal za najbolj »mogočno trdnjavo krščanskega sveta«, ki je Turki res niso nikoli zavzeli. Elizabetin drugi mož je padel v monoštrski bitki 1664. Od tretjega, precej mlajšega, je izposlovala ločitev, kar je bilo za tisti čas nezaslišano. Pot do gradu je dolga 1,8 km in zelo strma. Za tiste, ki je ne zmorejo, vozi žičnica. Od vznožja do vrha je sedem vrat in dvanajst bastijonov, obrambni zid, ki ga je dala do konca zgraditi »Gallerica«, pa je dolg tri kilometre. Nad Vencljevimi vrati je ponosen napis: Kar sem dala v šestnajstih letih zgraditi, je moč videti in si ogledati. Ali pa: Graditi je lep užitek, ob zavesti, da veš, koliko stane! Skrbela je za nasade trt, ki se danes razprostirajo na desetih hektarih na ploščadi pod najvišjim delom gradu. Zelo spretno se je pravdala s posvetno in cerkveno gosposko … Grad si je res vredno ogledati … posebno sta lepi bela dvorana s freskami štirih delov sveta in viteška dvorana … poseben muzejček je namenjen čarovniških procesom … a o tem drugič. Pošteno lačna sva se z Izbranim odpeljala v dolino na malico …
Mozzarella po avstrijsko štajersko
Za 4 osebe potrebujemo: 125 g mozzarele, 6 češnjevih paradižnikov, 2 žlici balzamičnega kisa, 2 žlici bučnega olja, 1 žlica narezane bazilike, pol žlice sesekljanega origana, za pest rukvice, sol, poper po okusu.
Operemo in osušimo rukvico. Mozarello zrežemo na ploščke, opran paradižnik na polovičke. Iz olja, kisa in zelišč naredimo preliv, ga solimo in popramo. Na sredo servirnega krožnika damo rukvico, naložimo okrog mozzarello in obrobimo s paradižnikom. Enakomerno pokapamo s prelivom in ponudimo s kruhom z bučnimi semeni.
Piščančja jetra v panadi bučnih semen in sezama
Za 4 osebe potrebujemo: 500 g piščančjih jeter, sol, 2 jajci, pest bele moke, 1 do 1 pesti in pol drobtin, 50 g sesekljanih bučnih semen, 20 g sezamovih semen, olje za cvrtje.
Jetrca očistimo, umijemo in dobro osušimo. Bučna semena sesekljamo. Jajca stepemo. Drobtine zmešamo s semeni. Jetrca oprašimo z moko, povaljamo v jajcu in drobtinah in ocvremo na ne prevročem olju. Vendar pozor: ponev moramo pokriti z mrežico za cvrtje, da nas ne opečejo kapljice olja, saj panada rada »poka«.
Ponudimo s hrustljavo solato.
Pa dober tek!