Še enkrat o dnevu upora in OF
Odgovor na prispevek Dan upora in Osvobodilna fronta slovenskega naroda dr. Ivana Kristana v Pismih bralcev v Gorenjskem glasu 25. aprila 2014.
Rojen sem takoj po vojni. Ves osmi razred sem pri zgodovini poslušal o NOB in revoluciji (o slednji v ZZB še niso poenoteni) in da je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta; ne spomnim pa se razlage, kdaj in zakaj se je preimenovala v OF. Leta 1988 sem v knjigi dr. Franceta Bučarja Usodne odločitve poleg razlage vloge in taktike Partije prebral, da »do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 Slovenski poročevalec, ki naj bi bil osrednje glasilo OF, imena Osvobodilna fronta nikoli ne uporablja in ne omenja … Ustanovitev OF ni nikjer omenjena«. Zanimiva se mi zdi tudi ugotovitev, da Partija »za trditev, da je ves narod na njeni strani, seveda ni imela nikakršnega dokaza, niti opravičila«. Čeprav je Partija organizacijsko pokrivala celo Slovenijo, »se niti Partija sama niti Fronta ni mogla sklicevati, da je katera od njiju predstavnica naroda«, da o kakšnih demokratični zastopanosti naroda sploh ne govorimo. Posebej je to vprašljivo 16. septembra 1941 pri sprejetju Odloka SNOO glede zaščita slovenskega naroda, s katerim je pod smrtno kaznijo prepovedala organiziranje uporniških gibanj izven OF. Za nekatere je to začetek državljanske vojne. Z Dolomitsko izjavo je Partija dokončno odstranila 'koalicijski' značaj OF, za katerega ZZB še dandanes zlorablja Kocbeka. O demokratični zastopanosti naroda upravičeno lahko dvomimo tudi pri »treh korakih za zgraditev temeljev slovenske državnosti.« Tudi izključitev Angele Vode (Skriti spomin) iz Partije zaradi njene protihitlerjanske propagande in doslednega nasprotovanja pogodbi med Stalinom in Hitlerjem pove o značaju »spretno skonstruirane zgodovine OF«.
V Jugoslaviji je bila obljubljena dosledna ljudska demokracija ukinjena. US Slovenije jo označuje kot državo, ki je pripravljena »uveljaviti oblast z nasiljem …, zlorabami prava … za utrditev totalitarnega sistema«. Ta sklep povzema tudi Ustave Slovenije. V totalitarnih sistemih je pravna ureditev z ustavo na čelu ščitila obstoječo družbeno ureditev (spomnimo se 133. člena) pred državljani(!), v demokratični ureditvi pa je obratno. Svetu za varstvo človekovih pravic v totalitarni državi Jugoslaviji v smislu OF lahko pripišemo kocbekovsko vlogo. Mnogi dogodki v samostojni Sloveniji nakazujejo enako vlogo izjavi: »Nocoj so dovoljene sanje.« Po vsem tem lahko utemeljeno sklepamo, da je svoboda slovenskega narode nastopila s propadom komunizma.
Nisem ne pravnik ne zgodovinar, a nekatera dejstva in dokumenti spadajo že v splošno izobrazbo, ki odkrivajo nekdaj skrito zgodovino. Tudi žrtve v Dražgošah (in v 'Dražgošah' med Komnom in Branikom in v Srednji Radovni in v …) imajo počelo v tem, da se izzivajo Nemci, vasi/ljudje pa po umiku prepustijo njihovemu maščevanju. Tako »če … seljaci sami doči … i mi čemo imati narod uz se pa čemo na taj način postati gospodari situacije ... (Moša Pijade, 1. AVNOJ)
Franc Pintar, Bled