To je naše zdravstvo

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 14. maj 2014 / 08:23

Stanje je kritično zlasti na področju družinske medicine ter otroškega in šolskega dispanzerja in samo srečnemu naključju se lahko zahvalimo, da kakšnega hujšega zapleta na področju družinske medicine doslej še ni bilo. Ta stavek je vzet iz dopisa, ki ga je Osnovno zdravstvo Gorenjske naslovilo na ministrstvo za zdravje in pod katerega sta podpisana zdravnika. Zelo lahko si stanje preobremenjenosti predstavljamo s številkami: Avstrija ima na tisoč prebivalcev 4,8 zdravnika, povprečje Evropske unije je 3,5 zdravnika, v Sloveniji imamo na tisoč prebivalcev le 2,4 zdravnika. Za nami je samo Poljska. Slika je še slabša na področju družinske medicine. Povprečno število specialistov družinske medicine je v Sloveniji 49,9 na sto tisoč prebivalcev in če se primerjamo z (naj)boljšimi, tako bi bilo tudi prav, ima Irska kar 272,5 specialista družinske medicine na sto tisoč prebivalcev. Pri vsem tem pomanjkanju na državni ravni je položaj na Gorenjskem še nekoliko slabši. V Sloveniji pride 1746 zavarovancev na tim družinske medicine, na Gorenjskem 1853.

Podpisana zdravnika asist. Aleksander Stepanović in prim. prof. dr. Janko Kersnik v dopisu predlagata rešitve, daleč od tega torej, da bi samo kritizirala sistem, katerega del sta. Skrbi pa me, kdo se bo na ministrstvu strokovno ukvarjal s tem, kar konkretizirata, npr. uvedbo učnih ambulant za specializante družinske medicine in nujno ločitev službe nujne medicinske pomoči od družinske medicine? Saj na ministrstvu še pravega prvega šefa nimajo. Z iskanjem ministra za zdravje je imela zadnja vlada kar težave. Tomaž Gantar je obupal. Vsestranski Karl Erjavec je bil začasni minister do imenovanja novega, ki ga nismo dobili. Ministrovanje je prevzela Alenka Bratušek, predsednica vlade. Je torej biti minister na ministrstvu za zdravje prenaporno, ker se javni zdravstveni sistem komaj še drži skupaj, ali pa so lobiji pretrd oreh? Zdaj pa še vlada opravlja zgolj »tekoče« posle, za katere verjetno nihče dobro ne ve, kaj pomenijo.

Še bolj po čisto človeški plati skrbijo zgodbe iz vsakdanjega življenja, zadnja je ta z malim slovenskim pacientom, ki mu bo tuji specialist poskušal rešiti nogico pred amputacijo. A slovenska zdravstvena zavarovalnica je rekla: denarja za operacijo ne damo. Še en primer iz slovenske resničnosti: slovenski specialist bi operiral dečka, a potreben implantant za operacijo naj zakoniti zastopnik tega dečka na tujem tržišču poišče (verjetno tudi kupi) kar sam. Kje, kako sploh kot fizična oseba?

Čisto malo pomirjena bom, če bodo na ministrstvu kaj konkretnega znali odgovoriti zdravnikoma, ki imata neposreden stik s pacienti.