Naš voča so včash zapovdval

Pod tem naslovom je Marija Cvetek napisala knjigo o življenju, šegah in navadah Bohinjcev. Knjigo je vredno vzeti v roke, saj je spisana v avtohtonem bohinjskem jeziku.

Ja, zanimiv naslov mi je dal navdih Kako je moj oče pripovedoval o letih, ki jih je preživel na fronti v prvi svetovni vojni. Letos mineva sto let od pričetka te krvave nesmiselne vojne. Kot 22-letni fant je bil - še z dvema bratoma - vpoklican na Ptuj, kjer je bilo zbirališče za rekrute. S Ptuja je bil poslan v Judenburg na Zgornjem Štajerskem, kjer je bilo vežbališče. Od tu so jih razporedili po enotah. Oče je bil dodeljen v drugo stotnijo 17. pehotnega polka, ki je odšel na avstrijsko-italijansko fronto v Tirole na goro Monte Chiesa, 2062 m.

Utaborili so se v majhni dolini tik pod vrhom gore. Italijani še danes imenujejo ta kraj Dolina degli Sloveni (dolina Slovencev), saj je bilo kar 82 odstotkov Slovencev. Pripovedoval mi je o ledeni jami, o strašni zimi leta 1916/17, ko je bilo na gori kar šest metrov snega. Kidali so ga noč in dan, si delali rove in gazi, da so prišli do hrane. Številni so onemogli in umrli, veliko jih je staknilo pljučnico in so jih s trudom spravili v dolino in v bolnišnico v Leoben. Tega, kar mi je pripovedoval, nisem mogel verjeti.

V roke mi je prišla knjiga Moj dnevnik 1915–1918, ki jo je o dnevnih dogodkih izdal Igor Vilfan po zapisih oficirja te skupine na gori Franca Rueha. Vse, kar mi je oče pripovedoval, je dokumentirano v tej knjigi. V tej vojni je padlo na stotisoče mož in fantov, tudi veliko Slovencev. Tudi iz naše vasi se jih enajst ni vrnilo.

Ob prebiranju knjige Moj dnevnik Franca Rueha sem si zaželel obiskati ta kraj v gori, kjer je tekla slovenska kri. To željo so mi 11. junija 2008 izpolnili prijatelji iz vasi Lokvica na Krasu. Skupaj z italijanskimi alpini vsako leto prvo soboto v juliju organizirajo komemorativni pohod na Monte Chieso. Povabilo, naj se jim pridružim, sem z veseljem sprejel in še s tremi prijatelji iz vasi smo se odpravili na pot. Ko sem tistega 11. junija stal na vrhu 2062 metrov visoke gore, nisem mogel verjeti očem. Spomini na očetovo pripovedovanje so oživeli. Bil sem tudi v ledeni jami in si ogledoval številna znamenja, ki so jih postavili vojaki.

To moje pisanje je le ena izmed številnih zgodb, ki so zabeležene ali pozabljene. Prav je, da se ob stoletnici spomnimo številnih tragedij, ki so se dogajale v tej vojni. Kako pa je oče preživel in se vrnil domov, pa je že druga zgodba.

Ciril Zupan, Mošnje