Gorenjski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni

Ste vedeli, da je na Gorenjskem cela množica spomenikov in drugih pomnikov Gorenjcem, padlim v prvi svetovni vojni? Večina ve za tistega v domači fari, za druge pač ne. Koliko jih sploh je, kje so, kakšni so …

Prva svetovna vojna je bila po drugi odrinjena v počasno pozabo. Tako smo pozabili tudi številne spomenike, ki so jih v skoraj vseh večjih krajih in župnijah postavili v letih pred drugo svetovno vojno. Do slednje je bila ona prva vojna največja dotlej, mnogi so v njej padli in njihovi nekdanji soborci in sokrajani so hoteli njihov spomin počastiti s trajnimi pomniki. Zanje še vedno skrbijo, bolj ali manj ustrezno, propadajo večinoma ne. Nimamo pa pravega pregleda, kje vse stojijo, koliko jih je, kakšni so. Večino slovenskih spomenikov najdemo na spletnem portalu ARZENAL – Virtualna zakladnica nacionalne dediščine (www.arzenal.si). Portal je postavil ZRC SAZU, na njem pa v razdelku Zbirke najdemo tudi zbirko Spomeniki 1. svetovne vojne. Zbirka je v nastajanju, njen okvir pa so avtorji opredelili kot sledi. »Velika vojna je v slovensko tedanjost vstopila z nepredvidenimi in nepredvidljivimi koraki, v spominu pa zapustila neizmerljiv pečat. Spomin se je napajal z neposredno bojno izkušnjo, s poezijo in književnimi in likovnimi deli. Na krvni davek, ki so ga vojni plačale slovenske dežele, pa opominjajo predvsem spomeniki, postavljeni v spomin na padle slovenske vojake, ki so se v avstro-ogrskih vojaških uniformah borili na okopih 1. svetovne vojne. Po doslej zbranih podatkih in ocenah je padlo okoli 35 tisoč mož iz slovenskih dežel. Spomenike so v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja postavile vaške skupnosti, župnije in predvsem veteranska organizacija Zveza bojevnikov vojne, ki je pobudila postavitev 150 spomenikov. Spomeniki spominjajo na padle v vseh slovenskih pokrajinah, razen na Primorskem, kjer stojita le dva spomenika padlim domačinom, v Volčah in na Šentviški planoti, saj povojne italijanske oblasti na zasedenem in Kraljevini Italiji priključenem slovenskem ozemlju niso dovolile postavitve pomnikov svetovne vojne 1914–1918.«

V nadaljevanju preberemo več o spomenikih samih, najprej o njihovi formi. »Slovenski spomeniki padlim slovenskim vojakom obsegajo različne spomeniške objekte in oblike, od stavb (kapelic), kipov, kvadrov, obeliskov do preprostih plošč … Med spomeniškimi oblikami padlim slovenskim vojakom je najpogostejša spominska plošča, ki so jo vzidali na cerkveno steno in časovno označili z letnicama 1. svetovne vojne in s seznamom padlih vojakov; ponekod predstavljajo svojevrsten okvir tudi fotografije vojakov. Imena padlih so pogosto dopolnjena z rojstnimi podatki, z bojiščem, na katerem je vojak izgubil življenje, z imenom vasi, iz katere je izhajal, in včasih s hišno številko.« Pomembni so podatki o avtorjih in izdelovalcih spomenikov. »Spomenike padlim slovenskim vojakom so izdelovale kamnoseške delavnice, nekateri arhitekti, kot npr. Ivan Vurnik in Jože Plečnik, so tesno sodelovali s kamnoseškimi mojstri (France Cengle, Vinko Čamernik, Alojz Vodnik). Spomeniki arhitekta Vurnika so postavljeni na Bohinjski Beli, v Trbovljah, v Vodicah in Črnučah, v Šmartinu (Stražišče) pri Kranju in v Srednji vasi v Bohinju. Arhitekt Vladimir Šubic se je podpisal pod spomenike v Ljubljani (pri cerkvi sv. Petra), v Zagorju in Moravčah. Mojster Plečnik je avtor spomenika v Breznici, kip sv. Krištofa pa je delo kiparja Zdenka Kalina, ki je naredil tudi kip ranjenega vojaka v Bočni, lopo pa je zasnoval arhitekt Franjo Kuglič. Tudi spomenik v Žireh je skupno delo arhitekta Rada Kregarja in kiparja Karla Putriha. Med kiparji, ki so ustvarjali slovenske kiparske spomenike padlim, se je z nalogo najpogosteje spoprijel Lojze Dolinar; že med vojno je dokončal kip Svetoslava Peruzzija Kranjski Janez, ki je ustvaril podobo v usodo vdanega, nebojevitega in žalostnega slovenskega vojaka. Dolinarjeva dela zasledimo na spomenikih v Begunjah pri Cerknici, v Preski pri Medvodah, nav Polzeli. Ob koncu dvajsetih let 20. stoletja sta spominsko spomeniško podobo začela soustvarjati brata Tone in France Kralj; Tone Kralj je avtor reliefa v Dobu pri Domžalah, spomenika na Sveti Gori nad Litijo (Zasavska Gora). France Kralj pa je zasnoval sedemmetrski spomenik v Dobrepolju. Bronasti relief na spomeniku v Črnomlju je delo kiparja Franceta Goršeta. Kamniški spomenik je idejno zasnoval slikar in grafik Stane Cuderman, Boris Kalin pa je s pomočjo domačih obrtnikov izdelal železobetonski lok. Spomenik v Črenšovcih je kiparsko delo Tineta Kosa. Manj pogoste spomeniške oblike so stavbe; na Jesenicah je postavljena spomeniška kapela, grobnici pa na pobreškem pokopališču v Mariboru in na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu (Žale), slednja delo arhitekta Eda Ravnikarja.«

Med spomeniki so doslej v tej zbirki v sliki in besedi predstavljeni spomeniki v naslednjih gorenjskih krajih: Begunje na Gorenjskem, Bohinjska Bela, Brezje, Breznica, Cerklje, Dovje, Gozd - Martuljek, Javorje, Jesenice, Kamna Gorica, Komenda, Koprivnik v Bohinju, Kovor, Kranjska Gora, Križe, Kropa, Lahovče, Lesce, Lom pod Storžičem, Lukovica, Mavčiče, Mengeš, Mošnje, Naklo, Nevlje, Planina pod Golico, Planina pri Kranju, Podkoren, Preddvor, Predoslje, Preska, Rafolče, Rateče, Reteče, Ribno, Rova, Spodnje Duplje, Spodnji Brnik, Srednja Dobrava pri Kropi, Srednja vas v Bohinju, Stražišče pri Kranju, Šentvid pri Lukovici, Trboje, Tržič, Visoko, Voklo, Zalog pri Cerkljah, Zgornja Kokra, Zgornje Gorje, Žabnica, Žiri. Manjkajo spomeniki v največjih gorenjskih mestih, najbrž bodo še dodani. Avtor večine opisov je Drago Svoljšak. V seznamu literature najdemo tri članke Špelce Čopič in ne nazadnje namig na raziskovalno nalogo Spomeniki 1. svetovne vojne na Gorenjskem, ki so jo na Srednji elektro in strojni šoli Kranj leta 2000 pod mentorstvom Andreje Valič Zupan opravili dijaki Kolja Dežman, Špela Ropret in Miha Kolenc … Pa še marsikaj bi se našlo.

V prihodnjih letih (2014–2018) se bomo ob njihovih stoletnicah spominjali na številna dejanja in osebe iz prve svetovne vojne. Ob njih bi se lahko hkrati bolje seznanili tudi s pomniki, ki so jih padlim v tisti vojni postavili njihovi rojaki in naši predniki. Slovenci, ki so preživeli prvo svetovno vojno, so se kar primerno poklonili spominu na rojake, ki so v njej padli. Za tiste, ki so preživeli drugo in za nas vse, ki živimo zdaj, pa tega ne moremo reči. Po Sloveniji je še veliko prikritih grobišč z nepokopanimi mrtveci. Kdaj bodo svoj(e) spomenik(e) dočakali ti, ki ga še nimajo?